Istrski ovčji sir se prideluje iz surovega ali pasteriziranega mleka ovc, ki so bile vzrejene izključno na območju slovenske in hrvaške Istre, vključno z otoki Cres, Lošinj, pripadajočimi manjšimi otoki Unije, Ilovik, Susak, Vele Srakane ter nizom manjših nenaseljenih otokov. Ovce so deležne polekstenzivne reje, ki vključuje pašo na pašnikih z značilno sestavo obsredozemskih rastlin, je slovensko kmetijsko ministrstvo navedlo leta 2022, ko je ta sir prehodno nacionalno zaščitilo z zaščiteno označbo porekla.

Gre za trdi polnomastni sir slanega in pikantnega okusa, z izrazito aromatično noto ovčjega mleka in rastlinskih vrst, s katerimi se ovce hranijo. Na trg ga je dovoljeno dati po vsaj 60 dneh zorenja, a ne kasneje kot po 12 mesecih zorenja. Dolgo zorjeni siri se pri uživanju topijo v ustih, njihov okus pa postane močnejši, pravi komisija.

V siru se po njenih navedbah odražajo razlike območja, na katerem redijo avtohtono pasmo ovce istrska pramenka/istarska ovca. "Mešanica hrvaških obalnih območij in slovenskega raznolikega terena daje ovčjemu mleku bogat okus, ki se odrazi v aromatičnem in trajnem siru," so zapisali v Bruslju.

Vlogo za označbo sta skupaj podala Zveza društev rejcev drobnice Slovenije in hrvaško Združenje rejcev istrskih koz in ovc.

To je peti skupni proizvod Slovenije in Hrvaške, ki je zaščiten v okviru evropskih shem kakovosti. Ostali štirje so zaščiteni z zaščiteno označbo porekla, in sicer Istrski pršut, oljčno olje Istra, Meso istrskega goveda - boškarina in Istrski med/Istarski med.

Zaščitena geografska označba je evropska shema kakovosti, ki zajema kmetijske pridelke in živila, ki izvirajo iz določene regije, kraja ali države, je pa povezava med geografskim območjem in končnim proizvodom manj tesna kot pri zaščiteni označbi porekla, na svoji spletni strani pojasnjuje ministrstvo za kmetijsko, gozdarstvo in prehrano.

Kmetijski pridelek ali živilo z zaščiteno geografsko označbo ima posebno kakovost, sloves ali druge značilnosti. Vsaj ena od faz proizvodnje (pridelava ali predelava) mora potekati na določenem geografskem območju, surovine pa lahko izvirajo z drugega območja. Razlika z zaščiteno oznako porekla je predvsem v tem, koliko surovin mora izvirati iz geografskega območja in kolikšen del proizvodnega postopka mora potekati v določenem geografskem območju, navaja ministrstvo.