Na projektu gradnje drugega tira med Koprom in Divačo, vrednem 1,1 milijarde evrov, so se v medijih že pred časom pojavile informacije, da je turški gradbinec Yapi Merkezi prek svojih slovenskim izpostav podjetjem, ki so delala na gradbišču, dolžan okoli 20 milijonov evrov. Uradnih podatkov sicer ni mogoče izvedeti. Podjetja so se znašla v dodatnih težavah, ki jim onemogoča izterjavo dolgov v Sloveniji, saj so Turki v pogodbe s podizvajalci vnesli določilo, da temeljijo na švicarskem pravu in da je za reševanje sporov pristojno arbitražno sodišče v Ženevi.

Eno takšnih je tudi koprsko podjetje Višina d.o.o. v lasti Alana Hilja, ki je delil svojo izkušnjo. "Tudi Turki so odšli in pustili dolgove za seboj lokalnim ponudnikom storitev. S strani 2TDK odgovor na prošnjo o prevzemu dolga pa je tak, češ da oni so vse Turkom YM Construction poplačali in v kolikor nisi nominiran podizvajalec, ne morejo ničesar ukreniti. Kje je tu varnost lokalnega človeka in kam je dejansko romal ta denar? Vse tiho je bilo. Politiki in mediji ne poročajo nič več, projekt pa se draži in draži. Zgodovina TEŠ 6 in tunel Markovec ter zatem propadla podjetja in okostnjaki se ponavlja. Nauk, kjer vidiš, da je državni projekt, ali bodi nominiran podizvajalec ali beži od teh projektov daleč stran," je zapisal. 

Kot je navedel za Regional, je podjetje Višina turškemu izvajalcu dalo za deset mesecev v najem stroj v vrednosti nekaj deset tisoč evrov, prejel pa le polovico pogodbene vrednosti storitev. "Ta stroj je bil nov, oni so nam ga na pol uničili in razbili, zato smo morali še sanirati škodo," opisuje Hilj.

Turški izvajalec podjetju zdaj dolguje približno 14.000 evrov. Ker ima blokirane račune že dalj časa, tudi z izvršbo obalno podjetje ne more do svojega plačila.

Obrnil se je na družbo 2 TDK d.o.o., kjer pa so mu razložili, da podjetje ni bilo "nominiran podizvajalec". To pomeni, da niso imeli neposredne pogodbe z investitorjem 2TDK, ampak le s turškim podizvajalcem. "Če si nominiran podizvajalec, moraš biti nominiran direktno pod glavnim izvajalcem. Moral bi narediti pogodbo z 2TDK, preden bi začel sploh delati za Yapi. V tem primeru bi bil zaščiten, ampak možnost za takšno pogodbo bi bila po mojem mnenju minimalna, saj se to uporablja za velike posle, pri manjših vrednostih pa to ni običajno. Enostavno so si oprali roke in napisali, da nisem nominiran podizvajalec in da mi ne morejo pomagati."

Tudi sodna pot se je izkazala za skoraj nemogočo. Da plačila ne morejo iztožiti, je Hilj opazili šele, ko se je obrnil na koprsko sodišče, ki pa ga je zavrnilo, ker po pogodbi ni pristojno za reševanje sporov. "V pogodbi sem imel jasno zapisano v svojih pogojih, da je pristojno sodišče v Kopru, Turki pa so kasneje poslali naročilnico z drobnim tiskom, kjer je pisalo, da je pristojno sodišče v Švici. Naše sodišče je očitno dalo prednost tujcem in ne domačinom. Če sem jaz najemodajalec, mislim, da imam prednost pred kupcem," je razočaran Hilj, ki ne vidi več možnosti za poplačilo svojih terjatev.

Tudi v primeru stečaja turškega podjetja, kot pravi, ne bi dobil skoraj nič. "Iz teh stečajnih mas običajno od 13.000 evrov dobiš 50 evrov po mojih izkušnjah; podobno se je dogajalo v primeru SCT-ja, Vegrada in Stavbenika. To je za mene zdaj že pozabljeno, ker ni rešitve," zaključuje svoje razmišljanje. 

Ostaja vprašanje, kako je na državnem infrastrukturnem projektu, vrednem 1,1 milijarde evrov in večinsko financiranem iz javnih sredstev ter evropskih skladov, sploh mogoče, da manjši podizvajalci ostajajo nepoplačani, medtem ko investitor 2TDK ne prevzema nobene odgovornosti? In kako je pri projektu, ki ga upravlja državno podjetje, sploh prišlo do uporabe švicarskega prava v pogodbah s slovenskimi podizvajalci? Za odgovore smo se obrnili na družbo 2TDK. Objavili jih bomo po prejemu.