Teža vsakdanjega življenja je skoraj neznosno težka. Ob neznosni vročini večini najmanj za štiri ure na dan zmanjka elektrike. Ventilatorji in klimatske naprave večinoma sploh ne delujejo. Ponekod je celo voda izklopljena, zato sta kuhanje in pranje – kaj šele tuširanje ali splakovanje stranišča – pogosto nemogoča. Po podatkih Social Rights Observatory, možganskega trusta, ki ga podpira Španija, 89 odstotkov kubanskih družin živi v skrajni revščini; 70 odstotkov jih preskoči vsaj en obrok na dan; 12 odstotkov ljudi, starejših od 70 let, še naprej dela po upokojitvi, da bi preživeli, saj jih 58 % prejema manj kot 4500 pesosov mesečno (okoli 10 dolarjev); le 3 odstotkov Kubancev lahko v lekarnah dobijo potrebna zdravila.

Javni prevoz je skoraj izginil. Avtobusi redko pridejo, zato se ljudje v skupinah poskušajo prevažati z avtoštopom. Toda lastniki avtomobilov pogosto ne morejo najti ali si privoščiti goriva. Bencinske črpalke so pogosto zaprte, zato vozniki lahko čakajo več kot teden dni na racionalizirano dodelitev 40 litrov, za ceno 46 dolarjev (državne bencinske črpalke pogosto zahtevajo izključno plačilo v dolarjih). Če se odpeljete 150 kilometrov zahodno od Havane po glavni avtocesti proti Pinar del Ríu, glavnemu mestu province, je prometa srhljivo malo.

Milijoni Kubancev so odvisni od denarja, ki jim ga pošilja sorodstvo iz tujine. Vse več Kubancev se zato seli v zasebni sektor, nekoč zasovražen pri Komunistični partiji, kjer naj bi bile plače vsaj osemkrat večje kot pri državi. Veliko ljudi preprosto emigrira. Po nekaterih ocenah je približno četrtina od 11,2 milijona prebivalcev Kube – številka iz zadnjega popisa, ki jo oblasti še vedno navajajo – v zadnjih petih letih zapustila državo. Po isti španski raziskavi si 78 odstotkov Kubancev še vedno želi oditi ali pozna nekoga, ki si to želi. Ugledni kubanski demograf Juan Carlos Albizu-Campos ocenjuje, da je od leta 2020 državo zapustilo 2,75 milijona ljudi, vključno s približno 788.000 lani. Letošnji tok v ZDA se je morda upočasnil, odkar je Donald Trump obrnil dolgoletno politiko široko odprtih vrat za Kubance; začel je zadrževati in deportirati nekatere nezakonite migrante. Stopnja rodnosti je padla na 1,29 otroka na žensko.

Velik del strokovne delovne sile je že odšel. Lani se je število družinskih zdravnikov prepolovilo. Prepolovila se je celo zasedba cenjenega nacionalnega baleta, kjer je bila standardna mesečna plača okoli 5000 pesosov. Kot pravi neki zahodni diplomat: "Večina ambicioznih Kubancev je državo že zapustila." To je v jedru kubanskega gospodarstva ustvarilo ogromno vrzel v delovni sili. Nedavna raziskava ECLAC-a, raziskovalnega organa ZN o produktivnosti dela v Latinski Ameriki in na Karibih, je Kubo uvrstila na samo dno od 28 držav, celo pod kaotični Haiti, poroča The Economist. 

Kolaps gospodarstva

Gospodarstvo je praktično v zatonu. Skoraj nič ne deluje. Kuba je bila nekoč med vodilnimi svetovnimi izvoznicami sladkorja; najnovejši podatki kažejo, da je proizvodnja zdaj najnižja v več kot stoletju, zato mora država sladkor uvažati. Fidel Castro, ki je državo vodil od revolucije leta 1959 do 2008 (umrl je leta 2016), je nekoč naložil proizvajalcem sladkorja, naj dosežejo letni cilj desetih milijonov ton; leta 1989 so jih dosegli osem milijonov. V sezoni 2024–2025 bo rezultat porazen – komaj 150.000 ton.

Turizem, nekoč eden od stebrov gospodarstva, je povsem propadel. Po obisku predsednika Baracka Obame leta 2016 so turisti množično prihajali na Kubo. Toda po pandemiji covida-19 si sektor nikoli ni opomogel. Veliki hoteli večinoma samevajo.

V Havani je bedo in propadanje mogoče občutiti na vsakem koraku. Državne trgovine so skoraj prazne. Sredi dneva ljudje vseh starosti omagano sedijo po vežah in pragovih. Z izjemo razkošno obnovljenega dela okoli najlepših starih trgov so ulice polne lukenj in razbitih pločnikov, kupi smeti pa so toliko bolj opazni, ker stojijo ob nekoč bogato okrašenih stavbah iz 19. stoletja, ki so leta 2025 umazane in zanemarjene.

Inflacija, ki je lani uradno znašala 27 odstotkov, je od julija okoli 15 odstotkov. Peso je na črnem trgu strmoglavil z okoli 20 za en ameriški dolar leta 2019 na približno 450, po podatkih El Toqueja, platforme, ki jo vodijo kubanski novinarji in blogerji v izgnanstvu. Minister za gospodarstvo je julija priznal, da se je gospodarstvo od leta 2019 skrčilo za 11 odstotkov.

V vsej tej temi je edini žarek svetlobe vzpon zasebnega podjetništva. Sprememba zakona iz leta 2021, ki je omogočila ustanovitev 11.000 malih in srednjih podjetij, je bila prelomen trenutek, pravi Ric Herrero, Kubanec-Američan, ki vodi Cuba Study Group, raziskovalno in zagovorniško organizacijo s sedežem v Washingtonu, ki spodbuja gospodarsko in politično sodelovanje z otokom. Najnovejši podatki kažejo, da zasebna podjetja, ki lahko imajo največ 100 zaposlenih, ustvarijo 55 % maloprodaje in zaposlujejo tretjino delovne sile.

Zdi se, da se vlada ne more odločiti, ali naj zasebni sektor zgolj tolerira ali ga spodbuja. Brata Castro (Raúl je vladal še desetletje po tem, ko se je Fidel leta 2008 umaknil) sta ga prezirala. Danes pa je zasebni sektor ključnega pomena za to, da prebivalstvo sploh preživi. "Komunistična partija nima izbire, kot da dovoli zasebnemu sektorju, da se razvija, saj ta hrani državo in zaposluje ljudi," pravi Ricardo Zúñiga, Američan, ki je svetoval predsedniku Obami v času "obdobja upanja" po letu 2015, ko je prišlo do skromnega zbliževanja in omilitve odnosov med državama. Takrat je bil kubanski režim prepričan, naj previdno odpre vrata zasebnemu podjetništvu.

Ironija - ameriški dolar je še danes nesporni kralj

Grenka ironija za redke Kubance, ki še vedno verjamejo v revolucijo, je, da je ameriški dolar danes nesporni kralj: Kubanci, ki delajo v zasebnem sektorju, kjer je skoraj vse plačano v dolarjih, živijo neprimerljivo bolje od tistih, ki životarijo v državnem sistemu in prejemajo mizerne peso plače. Zdi se, da le malo Kubancev za svoje tegobe krivi ameriški embargo (ali "blokado", kot jo imenujejo uradniki), čeprav ta očitno prispeva k težavam.

Toda zasebni podjetniki so nenehno frustrirani zaradi nejasnosti pri uporabi zakonov in trajnega nezaupanja oblasti do prostega trga. "Vse je treba početi naokoli," pravi Marta Deus, ugledna podjetnica, ki vodi storitev za davčno in pravno svetovanje ter je ustanovila dostavno podjetje Mandao, katerega aplikacija ima 200.000 uporabnikov. "Vse je nejasno. Nihče ne pozna pravil. Čakamo na spremembe. A vlada kot da živi v nekem drugem svetu."

Nad vsem tem vlada strah, da bi se ob razširitvi zasebnega sektorja in dovolitvi tujega kapitala celoten sistem lahko zrušil; najprej gospodarsko, nato politično. "Ko boste videli prvi McDonald's na Plaza Vieja (slavnem starem trgu v Havani), boste vedeli, da je revolucije konec," pravi izkušen brazilski opazovalec. "Še vedno so preveč paranoični, da bi se odprli," pravi Herrero. "Zasebno podjetništvo vidijo kot leglo črvov, ki se bo zajedlo v državo, jo destabiliziralo in na koncu izgnalo (Komunistično) partijo iz mesta."

Kje je kubanski Gorbačov?

Za zdaj se ni pojavil noben kubanski Mihail Gorbačov, ki bi poskušal reformirati sistem, kot se je to zgodilo v Sovjetski zvezi. Občasno se je v zadnjih letih pojavil kakšen potencialni reformator, a je bil hitro odstranjen in potisnjen na politični rob (ali poslan na "načrt pižama", kot duhovito pravijo Kubanci). Raúl Castro, danes 94-letnik, ima še vedno velik vpliv v ozadju in nasprotuje razredčenju marksizma-leninizma, zapisanega v ustavi. Miguel Díaz-Canel, ki je Raúla nasledil leta 2018, velja le za bledo, simbolično figuro.

Opozicija je šibka in razdrobljena. Dovoljeni tisk in televizija sta povsem podrejena oblasti. Družbena omrežja je težje nadzorovati, vendar so blogerji in spletni aktivisti natančno nadzirani, in če postanejo preveč priljubljeni ali preglasni, pristanejo v zaporu. Ne obstaja nobeno usklajeno ali verodostojno alternativno gibanje ne v državi ne v Miamiju, ni "kubanskega Mandele", ki bi čakal na svoj trenutek ali sedel v zaporu. Zadnji veliki val protestov po vsej državi leta 2021 je bil hitro zatrta, stotine ljudi pa poslane v zapor, še poroča The Economist. Organizacija za človekove pravice s sedežem v Miamiju navaja, da je trenutno za rešetkami 1196 aktivistov.

Medtem država propada: vlada je paralizirana zaradi lastnih protislovij, narod pa deluje preveč izčrpan, da bi vstal in jo strmoglavil. "Ta sistem je tako zje*an, da ga ni mogoče popraviti," pravi 52-letni taksist, ki bi tudi sam odšel, če se ne bi čutil dolžnega skrbeti za svojo bolno mater. "Edino, kar lahko narediš, je, da ga podreš in začneš znova."