"Spolna kazniva dejanja so ena izmed tistih, ki jih je najtežje preiskovati in dokazovati. Praviloma se zgodijo brez prič, pogosto v okoliščinah, kjer so žrtve omamljene, prestrašene ali šokirane. Pogosto pride do zamud pri prijavi, ker žrtev potrebuje čas, da sploh razume, kaj se je zgodilo – in da zbere moč za prijavo," pravi Mojca Plesničar, znanstvena sodelavka na Inštitutu za kriminologijo pri ljubljanski Pravni fakulteti.

Kot raziskovalka ne želi in ne more komentirati konkretnih primerov iz sodnih postopkov, saj ne razpolaga s celotnim sodnim spisom in dokaznim gradivom, "zato bi bila vsaka ocena s strani zunanjega opazovalca lahko zavajajoča ali nepoštena do kogarkoli izmed vpletenih". A vprašanja, ki jih odpirajo tovrstni primeri tako v Sloveniji kot v tujini, so pomembna, je prepričana Plesničajreva, in odpirajo širšo družbeno razpravo. "Ne gre le za to, kaj se zgodi v posamezni sodni dvorani, temveč tudi za to, kako kot družba razumemo nasilje, soglasje, odgovornost in zaščito ranljivih."

Mojca Plesničar

Vsak prijavljen dogodek še ni nujno tudi kaznivo dejanje

Sodobni pravni sistemi delujejo na predpostavki domneve nedolžnosti, kar pomeni, da je treba za obsodilno sodbo zagotoviti visoko stopnjo prepričanosti. "In tu se znajdemo v neizbežnem protislovju: pravna zaščita obdolženega lahko pomeni oviro za dokazovanje," pravi raziskovalka, ki se ukvarja s kaznovanjem in odločanjem v kazenskem pravu. Domnevi nedolžnosti se ne smemo odpovedati, tako Plesničarjeva, ker so visoki dokazni standardi temeljna civilizacijska pridobitev – preprečujejo samovoljo, avtoritarno kaznovanje in obsodbe na podlagi vtisov, predsodkov ali politične diskrecije.

"Vendar to ne pomeni, da žrtev ni pomembna ali da ji ne verjamemo. Nasprotno: prvi korak mora biti vedno, da jo slišimo, vzamemo resno in ji zagotovimo zaščito. Ob tem pa moramo sprejeti tudi, da vsak prijavljen dogodek še ni nujno tudi kaznivo dejanje, dokazano v sodnem postopku," pojasnjuje.

Plesničar: postopki zagotovo niso idealni

Plesničarjeva meni, da imamo v Sloveniji dobro urejem sistem za zaščito ranljivih žretev, kot je omejitev soočenja z obdolžencem in možnost pričanja preko video povezav. "V praksi pa se ti mehanizmi uresničujejo z različno mero občutljivosti; tudi zato, ker so vsi, ki sodelujejo v postopkih, del družbe, v kateri se razumevanje spolnega nasilja in pomena ustrezne obravnave žrtev še razvija. Veliko je bilo že narejenega, a postopki gotovo niso idealni," pravi.

Zato je pomembno, da se vpleteni usposabljajo, "zlasti glede pomena soglasja, odzivov žrtev in sekundarne viktimizacije". "Ob tem pa je treba priznati tudi nekaj temeljnega: tudi najbolj spoštljiv, strokovno voden in zaščitno naravnan postopek bo za žrtev kaznivega dejanja skoraj vedno stresen in čustveno zahteven, obremenilen. To velja za številna kazniva dejanja, na primer tatvine, družinsko nasilje ali prevaro, a pri spolnem nasilju so občutki sramu, ranjenosti in izpostavljenosti pogosto še globlji. Ravno zato je toliko bolj pomembno, da si prizadevamo za postopke, ki žrtev razbremenijo, kolikor je to sploh mogoče."

Ko obramba obtoženega preseže meje primernega

V številnih kazenskih postopkih, doma in v tujini, obtoženec/obramba neredko zatrjuje, da je žrtev privolila v spolni odnos ali v okoliščine, ki jih je sama kasneje opisala kot nasilne ali ponižujoče. "Takšna obrambna strategija je zakonita in v skladu z logiko kazenskega postopka, ki temelji na domnevi nedolžnosti in temu, da se obtoženi obtožb lahko brani in navaja dejstva v lastno korist. A čeprav je pravno dopustna, lahko preseže meje primernega – zlasti kadar postane žrtev v postopku dodatno izpostavljena, diskreditirana ali celo posmehovana," izpostavlja Plesničarjeva in dodaja:

"Skrb za to, da se meja zakonitega ne prevesi v nepotrebno ali škodljivo sekundarno viktimizacijo, nosi predvsem sodišče. In naša sodišča to včasih opravijo zelo dobro, včasih pa, žal, tudi ne in žrtve ne zaščitijo dovolj."

Žrtve v okoliščinah nasilja pogosto ne ravnajo tako, kot si predstavljamo – ne kričijo, ne bežijo, ne upirajo se fizično. "Šok, notranja ohromelost, strah ali pretekle travme lahko vodijo v otopelost, pasivnost, ki pa nikakor ne pomeni zavestne privolitve v dejanje. Zato moramo biti previdni pri tem, kako razumemo vedénje žrtev, in se zavedati, da ti odzivi ne zmanjšujejo resnosti njihove izkušnje."

Tudi, če žrtev zaznava dogodek zelo intenzivno in boleče, včasih ta ne ustreza pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja. Ker pravni sistem deluje na osnovi formalnih znakov kaznivega dejanja in "dokaznih standardov, a subjektivna izkušnja kljub temu ostaja ključna – ne le kot del dokaznega mozaika, temveč kot človeška resničnost, ki mora biti tudi v pravnem postopku slišana, spoštovana in razumljena".

"V nekaterih primerih se sicer lahko zgodi, da posameznik iz različnih razlogov, npr. pod vplivom družinskega pritiska, medijske izpostavljenosti ali osebnega premisleka, svojo izkušnjo za nazaj interpretira drugače, kot jo je sprva. Spolni odnosi so običajno čustveno in kontekstualno kompleksni, zato je toliko pomembneje, da pravni postopek zajame vse okoliščine primera in na podlagi dokazov, nasprotujočih si pričanj in strokovnih presoj pride do kar se da uravnotežene in poštene presoje dejanskega stanja," poudarja Plesničarjeva.

Pomembno pa je tudi razumeti, da se obrambne strategije, ki skušajo žrtev prikazati kot sokrivo ali celo kot pobudnico dogajanja, naslanjajo na širše družbene predstave, predsodke in "tudi mačistične stereotipe o ženskah".

Ko se sodni postopek osredotoči zgolj na to, ali se je žrtev zavestno uprla ali ne

"Še vedno obstajajo globoko zakoreninjeni vzorci in sterotipi o ženskah, ki prelagajo odgovornost za nasilje na ženske žrtve: sprašujemo jih, kako so bile oblečene, koliko so popile alkohola, zakaj so bile tam, zakaj niso odšle prej, zakaj so 'izzivale'. Takšna vprašanja in stereotipiziranje žensk ne vplivajo le na javno mnenje, temveč tudi na pripravljenost žrtev, da sploh spregovorijo o nasilju, saj se bojijo, da bodo na koncu same okrivljene zanj – in posledično to vpliva na možnost pregona storilcev," priznava strokovnjakinja in nadaljuje:

"Ko se sodni postopki – in z njimi javna razprava – osredotočajo zgolj na vprašanje, ali se je žrtev izrecno uprla, ali je rekla 'ne', ali se je 'zadostno branila', izgubimo izpred oči širši kontekst dogajanja in stereotipne predstave o ženskah, ki jih želimo vsiliti žrtvi. V odnosih, kjer obstaja močna družbena neenakost, pritisk, omamljenost ali socialna odvisnost, ali škodljive predstave o tem, kakšne da so ženske, preprosta dihotomija med 'soglasjem' in 'odsotnostjo soglasja' pogosto ne zadostuje."

Plesničarjeva se strinja, da so mladostniki v obdobju intenzivnega telesnega, čustvenega in socialnega razvoja. Njihovi možgani, zlasti centri za presojo, impulzno kontrolo in empatijo, še niso povsem dozoreli. Vplivi vrstnikov, spleta in okolja so močni, impulzi pogosto prevladujejo nad razmislekom. "A kljub temu to ne pomeni, da ne razumejo pomena besede 'ne', ali da jim ni mogoče pripisati odgovornosti."

Od 14. leta naprej morajo mladostniki odgovarjati za svoja dejanja

Od določene starosti naprej – v slovenskem pravnem okviru je to 14 let – so mladostniki tudi kazenskopravno odgovorni in morajo za svoja dejanja odgovarjati. "Toda kaznovanje samo po sebi ni rešitev. Naš glavni cilj mora biti, da kot družba ustvarimo okolje, v katerem se bodo otroci in mladi pravočasno naučili, kaj pomeni soglasje, spoštovanje telesne avtonomije drugega in meja, ki je ni dopustno prestopiti – ne glede na impulze, vrstniški pritisk ali škodljive predstave, ki jih širijo splet in mediji," je prepričana Plesničarjeva.

Še posebej je treba jasno sporočiti, da gre za nasilje v primerih, kjer žrtev ni mogla privoliti, na primer zaradi alkoholiziranosti, starosti ali drugih okoliščin, ki onemogočajo svobodno odločanje. "Če so spolna dejanja pospremljena z zasmehovanjem, poniževanjem, snemanjem ali celo širjenjem posnetkov, gre za posebej zaskrbljujoče in zavržno ravnanje, ki dodatno poglablja stisko žrtve in krši njeno dostojanstvo. Takšna dejanja niso le pravno sporna, temveč kažejo tudi na pomanjkanje razumevanja meja, spoštovanja in empatije. Pri tem ni nujno, da gre za osebnostno motnjo ali patološko vedenje – pogosto so v ozadju neznanje, pritisk okolice, posnemanje destruktivnih vzorcev ali iskanje potrditve znotraj skupine, iskanje 'prave' moškosti."

Prav zato je toliko pomembneje, meni Plesničarjeva, da takšnim praksam jasno rečemo ne in da kot družba vlagamo v preventivo, izobraževanje in zgodnjo vzgojo o odnosih, spoštovanju in odgovornosti, o soglasju in ženskih in moških vlogah.

Spolna kultura mladih se je spremenila

"Ob vsem tem se odpira tudi širše vprašanje, kako se je v zadnjih desetletjih spremenila spolna kultura med mladimi. Pogosto slišimo opozorila o vplivu pornografije, družbenih omrežij in pritiskov vrstnikov. In res – ti vplivi obstajajo. A raziskave po drugi strani kažejo, da je med mladimi danes manj spolnih odnosov kot v preteklosti, da so starejši pri prvem spolnem odnosu, da imajo manj spolnih partnerjev," razkriva sogovornica.

Na podlagi pogosto izkrivljenih predstav – tudi tistih, ki jih utrjuje pornografija – mladi razvijajo predstave o 'normalni' spolnosti in 'pravi' ženski, ki lahko vključujejo elemente poniževanja, nasilja, objektivizacije in dehumanizacije. Nekatere skupnosti in spletne subkulture celo odkrito širijo ideje o podrejenosti in inferiornosti žensk in pravici moških do spolnega odnosa.

V medijih pogosto slišimo o primerih, kjer postopki niso privedli do obsodbe, redkeje pa o tistih, ki so se končali po pričakovanjih, "tudi zato, ker so vsi ti postopki praviloma manj izpostavljeni zaradi zaščite zasebnosti žrtev. Povsem razumljivo je, da javnost ob odmevnih oprostilnih sodbah postavlja vprašanja. A pomembno je razumeti, da sodni sistem ne more temeljiti na vtisih, temveč na dokazih in na postopkih, ki so pravno vzdržni in upoštevajo temeljna načela, kot je na primer domneva nedolžnosti".

Pravni sistem vsebuje tudi mehanizme za popravo morebitnih napak – preko pritožb, izrednih pravnih sredstev in ustavnega varstva. Ti postopki so za posameznika pogosto dolgotrajni in obremenjujoči, a z vidika pravne varnosti nujni. "Popolnosti pa ni, vsak sistem, tudi najbolj razvit, bo občasno sprejel odločitev, ki jo bomo družbeno dojemali kot krivično. Ključno je, da so napake prepoznavne, naslovljive in da obstajajo poti za njihovo popravo."

Če ljudje verjamejo, da sistem ne deluje, bodo redkeje prijavljali kazniva dejanja in to lahko vodi v začaran krog neodzivnosti. Zato mora biti javna razprava odgovorna, in del te odgovornosti nosimo vsi, tudi mediji. Če širše sporočilo postane, da je "vse brez zveze", da kaznivega dejanja "ni smiselno prijaviti", potem tvegamo prav tisto, kar želimo preprečiti: tišino in nekaznovanost.

Ni nujno, da je danes nasilja več, je prepričana Plesničarjeva, tudi v preteklosti se je dogajalo, a je pogosto ali praviloma ostajalo zamolčan in normaliziran del odnosov, "o čemer pričajo tudi pri nas zbrani zapisi iz preteklosti. Danes kazniva dejanja, povezana s spolno nedotakljivostjo, pogosteje prijavljamo, javnost je nanje tudi bolj občutljiva. To je pomemben premik na bolje".

"Pomembno je, da ostanemo kritični in pozorni na napake kazensko pravnega sistema, a hkrati ohranimo zaupanje v možnosti njegovega izboljševanja. V zadnjih desetletjih smo naredili številne korake naprej, tako na zakonodajni kot institucionalni ravni pri zaščiti žrtev, čeprav še ne dovolj. Sistemi in ljudje v postopkih nikakor niso popolni in njihov nadaljnji razvoj je možen le, če ga spremlja odprta, odgovorna in spoštljiva javna razprava," zaključuje Plesničarjeva.