Kot so danes v sporočilu za javnost spomnili v Fursu, interventna zakonodaja v primeru neizpolnjevanja pogojev za prejem pomoči določa vračilo prejetih sredstev, praviloma na način, da zavezanec vloži izjavo za vračilo, na podlagi katere davčni organ izda odločbo za vračilo prejetih upravičenj. Zavezanec na podlagi te odločbe vrne sredstva (brez obresti, če gre za kriterij upada prihodkov) v 30 dneh.

Če zavezanec izjave za vračilo upravičenja ne vloži, lahko finančna uprava, ki je pristojna za nadzor pravilno porabljenih sredstev iz protikoronske zakonodaje, izvede nadzor.

Furs na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, ugotavlja, da nekateri zavezanci, ki ne izpolnjujejo pogojev v zvezi z izkazanim upadom prihodkov, niso vložili izjave za vračilo prejetih upravičenj. Gre za več ukrepov, za katere je bilo doslej skupaj izplačanih za 1,2 milijarde evrov pomoči.

Kazni večinoma za delodajalce znašajo med 3000 in 20.000 evrov, z globo od 1500 do 8000 evrov se kaznuje delodajalec, ki zaposluje deset delavcev ali manj, medtem ko se delodajalec posameznik kaznuje z globo od 450 do 1200 evrov, z globo od 450 do 2000 evrov pa odgovorna oseba delodajalca.

Pri pomoči za regres so kazni nekoliko drugačne. Z globo od 1200 do 15.000 evrov se za prekršek kaznuje pravna oseba; če je srednja ali velika, je globa med 3200 in 30.000 evrov. Z globo od 800 do 10.000 evrov pa se za prekršek kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost.

V Fursu se sicer zavedajo, kot navajajo, da lahko vračilo pomoči predstavlja precejšen likvidnostni izziv. Zato opozarjajo, da lahko prejemniki sredstev, ki jim je z odločbo naloženo vračilo neupravičeno prejetih sredstev, zaprosijo tudi za obročno vračilo.