Pravica državljanov EU temelji na Pogodbi o delovanju Evropske unije in Listini EU o temeljnih pravicah. Po Direktivi EU ima vsak državljan EU, ki prebiva v drugi državi članici, pravico voliti in kandidirati na občinskih volitvah pod enakimi pogoji kot državljani te države. Države članice lahko določene izvršilne funkcije v lokalni oblasti, zlasti funkcijo župana pridržijo svojim državljanom. 

Tudi Konvencija Sveta Evrope o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni predvideva, da se tujcem po petih letih zakonitega prebivanja priznata pravica voliti in pravica kandidirati na lokalnih volitvah, države pa lahko določijo tudi krajše obdobje. Konvencijo je ratificiralo le manjše število držav članic EU.

Večina držav EU državljanom tretjih držav te pravice ne daje

Za državljane tretjih držav ni enotne evropske ureditve lokalne volilne pravice. EU državam članicam ne nalaga, da bi morale lokalno volilno pravico podeliti tudi državljanom držav izven EU. Odločitev je prepuščena nacionalnim zakonodajam, zato se ureditve med državami zelo razlikujejo.

Med državami, ki državljanom tretjih držav ne podeljujejo volilne pravice na lokalnih volitvah, so Avstrija, Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Češka, Francija, Nemčija, Grčija, Italija, Latvija, Malta, Poljska in Romunija. V teh državah imajo lokalno volilno pravico njihovi državljani in državljani drugih držav EU. Tej skupini se je s spremembo Zakona o lokalnih volitvah pridružila tudi Slovenija.

Po podatkih Evropskega parlamenta je maja 2026 lokalno volilno pravico državljanom tretjih držav pod določenimi pogoji priznavalo 14 držav članic EU, med njimi tudi Slovenija.  V šestih državah  - na Danskem, Finskem, Irskem, v Luksemburgu, na Nizozemskem in Švedskem - imajo državljani tretjih držav poleg volilne pravice praviloma tudi pravico kandidirati na lokalnih volitvah.

Med državami, ki državljanom tretjih držav podeljujejo lokalno volilno pravico, se pogoji glede prebivanja precej razlikujejo. Finska zahteva najmanj dve leti prebivanja, Švedska tri, Danska štiri, Belgija in Nizozemska pa pet let. Estonija in Litva pravico vežeta na stalno oziroma dolgoročno prebivanje, prav tako posebne pogoje glede statusa prebivanja določata Madžarska in Slovaška. 

Nekatere države lokalno volilno pravico državljanov tretjih držav pogojujejo z načelom vzajemnosti. Portugalska jo denimo priznava med drugim državljanom Brazilije, Argentine, Čila, Kolumbije, Urugvaja in Venezuele. Španija pa tudi državljanom Kolumbije, Čila, Peruja, Paragvaja, Islandije, Bolivije, Trinidada in Tobaga. 

Slovenija je bila med najbolj radodarnimi

Ureditev, ki je v Sloveniji veljala od leta 2002 do spremembe Zakona o lokalnih volitvah leta 2026, je državljanom tretjih držav z dovoljenjem za stalno prebivanje in prijavljenim stalnim prebivališčem omogočala aktivno volilno pravico na lokalnih volitvah, niso pa imeli pasivne volilne pravice oziroma pravice kandidirati. Slovenija pri tem ni določala minimalnega obdobja prebivanja po pridobitvi stalnega prebivanja, kot ga poznajo nekatere druge države EU.

Z novelo Zakona se je ta ureditev spremenila. Državljani tretjih držav po novem nimajo več volilne pravice na lokalnih volitvah. Kako pomembna bi bila ta skupina volivcev, kažejo tudi podatki iz obalnih in kraških občin. V Izoli bi državljani tretjih držav predstavljali več kot deset odstotkov volilnih upravičencev, v Kopru pa skoraj devet odstotkov.

O tem, ali naj imajo državljani tretjih držav volilno pravico na lokalnih volitvah, se bodo slovenski volivci izrekali na referendumu 11. oktobra.