Kako ste se soočili s prehodom iz izvršnega dela na občinski ravni, kjer ste bila nekaj let direktorica občinske uprave, pred tem pa dolgoletna vodja Turistične organizacije Koper, v politiko na državni ravni?

Ugotavljam, da so mi predhodne izkušnje – delala sem več kot 16 let na občini –, še kako prišle prav v Ljubljani, tudi zato, ker je lokalna samouprava soroden sistem državne uprave in del javnega sektorja, ki mi je zaradi tega blizu. Lažje mi je bilo tudi zato, ker sem dobro poznala težave Istre in še posebej Kopra in sem točno vedela, na koga moram nasloviti poslanska vprašanja. Poznam postopke in lahko predlagam tudi rešitve. Zato ni bilo treba za vsako stvar spraševati županov istrskih občin in sem jim tudi lažje pomagala. 

Vas je kaj kot poslanko v novem okolju posebno presenetilo? 

Je. Nisem si predstavljala, da lahko nekateri politiki s tako lahkotnostjo lažejo in manipulirajo. Na začetku sem bila kar presenečena, čeprav sem bila celo življenje družbeno aktivna in sem se tako ali drugače srečevala s politiko. Zame je to zloraba zaupanja volivcev in nisem si mislila, da nekateri s tako lahkotnostjo to počnejo. V parlamentu izvajajo prave performanse – če malo karikiram – in potem to delijo na družabnih omrežjih. S takšnimi poceni pristopi, ki so zame nespoštovanje volivcev, pridobivajo politične točke. To ni tista politika, ki bi si jo želela imeti v Sloveniji. Vedno sem gledala državne funkcionarje kot tiste, ki morajo biti zgled, kot ljudi, ki imajo veliko znanja, izkušenj, integriteto, vrednote. Mogoče sem bila naivna – želela sem, da bi taki bili. Meni pristop širjenja nestrpnosti ni blizu in verjamem v to, da bi morali biti politiki tisti, ki pomirjamo ljudi, ki jim dajemo upanje, ne pa da jih spodbujamo in še stopnjujemo nezadovoljstva. Kar ne pomeni, da ne bi smeli biti kritični – absolutno moramo biti kritični kot družba, ker če nisi kritičen, ne moreš spreminjati stvari na bolje. Ampak kritiko se da tudi izraziti na različne načine in konstruktivne kritike so vedno dobrodošle, tudi kadar pridejo iz opozicijske stranke.

Leta 2022 ste rekli, da vas moti, da politika ni dovolj učinkovita. Ste jo uspeli spremeniti?

Ravno te izkušnje na občini in zdaj na državni ravni so mi dale uvid v to, da ne gre vse čez noč – še posebno, kadar delaš projekte, ki povezujejo več občin in pri katerih gre za velike posege v prostor. Ker se zavedam tudi kompleksnosti problemov, so moja pričakovanja morda zdaj malo bolj realna. Če si vztrajen in deloven, je učinkovitost zagotovo lažje doseči. Zato ocenjujem, da je bila politika v tem mandatu zagotovo bolj učinkovita kot v preteklih mandatih, za Istro zagotovo.

Za poslanko ste kandidirali, da bi "premaknili stvari, ki že leta stojijo na mrtvi točki". Na katerih področjih bi lahko rekli, da je prišlo do premikov?

Do premikov je prišlo na vseh treh točkah volilnega programa Svobode v Istri, ki so bile "voda, železnica in ceste". Najprej bi izpostavila vodooskrbo. Vsi trije poslanci Svobode – poleg mene še Robert Jenev in preden je postala ministrica tudi Mateja Čalušić, smo bili zelo dejavni. Leta 2022, ko je nastopila suša, smo takoj reagirali in vlada je tudi zato takoj pomagala istrskim občinam pri reševanju takratnega pomanjkanja pitne vode – lahko se spomnimo, da se je vodo takrat dostavljalo celo s cisternami. Pristojno ministrstvo je takoj zagotovilo tudi milijonska sredstva za izvedbo kratkoročnih ukrepov. Vzporedno so potekali dogovori z ministrstvi in vsemi župani istrsko-kraških občin za zagotovitev dolgoročne rešitve. V okviru tega se je zagotovilo kar znatna sredstva – blizu 100 milijonov evrov za odpravo izgub in povezavo vodovodov Istre in Krasa. Država je torej svoj del naredila, sedaj pa je na občinah, da zastavljene projekte izvedejo. Gre za zelo kompleksen projekt, ki se ne zgodi z danes na jutri, ampak mislim, da je pot prava in ostajam optimistična.

Poleg vodne oskrbe ste bili zelo dejavni tudi na področju železniške in prometne infrastrukture. So cilji doseženi, obljube izpolnjene?

Tudi, kar se tiče železnic in cest, so bili v tem mandatu narejeni pomembni premiki. Pomembno se mi zdi izpostaviti, da se držimo časovnice in finančnega okvira za izgradnjo drugega tira. Za velik dosežek vseh istrskih poslancev koalicije štejem zakonsko dikcijo, da se obstoječa železniška proga, ko bosta oba tira zgrajena, opusti in na njej vzpostavi nacionalno kolesarsko povezavo. To je želja domačinov, ki živijo ob obstoječi progi že desetletja. Intenzivno delamo na temu, da se odpravi vsa škoda, ki je nastala na javni infrastrukturi zaradi gradnje drugega tira. Pozabili pa nismo niti na krajane – ministrica je poslala zahtevo 2TDK-ju, da naroči še dodatno neodvisno mnenje glede morebitne škode na objektih fizičnih oseb. Krajani, ki ocenjujejo, da so imeli zaradi gradnje in miniranja določeno škodo, ne smejo imeti občutka, da so sami ali pozabljeni. Kar se tiče železniške infrastrukture, sem že na začetku mandata dala poslansko pobudo, da se prenovi tudi objekt železniške postaje v Kopru. Vesela sem, da tudi ta pobuda prehaja v realizacijo in verjamem, da bodo tam kmalu zabrneli stroji.

Pomembno področje so ceste. So tudi tukaj premiki? 

Vesela sem, da se danes Serminska vpadnica gradi in bo konec leta dokončno predana uporabi v celoti. Na to smo opozarjali desetletja. Tudi Bertoška vpadnica se bo spomladi začela graditi. Pohitrili smo tudi sprejem DPN-ja za hitro cesto Koper–Dragonja. Država bo v prihodnje morala več narediti v umeščanju tako velikih projektov v prostor, ker to resnično predolgo traja. Naslednja vlada bo sprejela ta DPN in takoj za tem se začne z odkupom zemljišč in projektiranjem. Vesela sem tudi, da je ta vlada s 1. 1. odpravila vinjete na hitrih cestah H5 in H6 – gre za pridobitev, na katero so opozarjali domačini že dlje časa. Kar nekaj je cestnih infrastrukturnih projektov, ki so se po dolgih letih premaknili tudi v Piranu, Izoli in Ankaranu. Seveda pa ostaja še veliko infrastrukturnih projektov, ki jih bo potrebno še začeti in istočasno poskrbeti, da se obstoječi čimprej kakovostno zaključijo. Lahko bi rekla, da sem zadovoljna, ampak obenem tudi nisem, ker vem, da nas čaka še veliko dela in zato ne smemo odnehati. Ampak pot je sedaj prava.

Kot predsednica odbora za zdravstvo aktivno sodelujete tudi pri zdravstveni reformi, o kateri so mnenja zelo deljena. Kateri del te reforme vidite kot najzahtevnejši? 

Zdravstvena reforma, ki jo izvaja ta koalicija, vključuje vrsto zakonodajnih rešitev in ukrepov, ki jih izvaja ministrstvo za zdravje. Gre za več sprememb na različnih področjih zdravstvena sistema s ciljem ohranitve in krepitve javnega zdravstvenega sistema. Ena izmed zavez, ki smo jo zapisali v koalicijsko pogodbo, je preprečiti konflikt interesov, ki nastane zaradi prepletanja javnega in zasebnega dela v zdravstvu. Zdi se mi absurdno, da se nam očita poseganja v organizacijo zdravstvenega sistema v smeri razmejitve javnega in zasebnega, obenem pa na ta izziv že desetletja opozarjajo ugotovitve iz poročila Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) – denimo iz leta 2007 – in več poročil Računskega sodišča. Skupna točka več poročil obeh institucij je, da pri prepletanju javnega in zasebnega dela v zdravstvu obstaja konflikt interesov, da mora država na tem področju narediti red, da mora področje razmejiti in postaviti jasne pogoje prehajanja med tema dvema sferama ter da obstajajo prevelika korupcijska tveganja. Poudarjam – od leta 2007 obstajajo uradna opozorila, da je treba sporne prakse odpraviti in lahko si predstavljate, kakšna škoda je bila storjena v skoraj 20 letih z zdravstvu, ker tega nobena vlada do danes ni želela urediti. 

Če boste gledali statistiko, lahko ugotovite, da so se od trenutka, ko se je začelo s t. i. privatizacijo v zdravstvu, čakalne dobe, namesto da bi se zmanjšale, v bistvu samo povečevale. Ta problem je prisoten v vseh državah, ne samo v Sloveniji. Pred časom je univerza Oxford izdala študijo, v kateri so analizirali posledice privatizacije zdravstva v več državah in povsod, tudi v drugih študijah, ki sem jih prebrala, je zaključek enak: da mešanje javnega in zasebnega v zdravstvu prinaša slabšo zdravstveno oskrbo pacientov, torej slabšo kakovost, da se podaljšujejo čakalne vrste in čakalne dobe, da se razkraja javno zdravstvo, ker kadri iz javnega gredo v zasebno zdravstvo in da tako okolje ustvarja pogoje za konflikt interesov in korupcijska tveganja. A si tega želimo v Sloveniji? Mi v Svobodi zagotovo ne. 

Ustavno sodišče je razveljavilo del člena zakona glede prepovedi dodatnega dela zdravnikov. Kako interpretirate to odločbo? Ste to doživeli kot poraz?

Najprej je treba povedati, da novela zakona o zdravstveni dejavnosti ne ureja le dodatnega dela zdravnikov, temveč veliko vsebin, ki so pomembne za ohranitev in krepitev javnega zdravstvenega sistema, predvsem javnih zdravstvenih zavodov. Ti so namreč edini, ki nam služijo 365 dni na leto 24 ur na dan, ne glede na socialni status, ki ga imamo. Isti zakon tudi v več členih ureja razmejitev javnega in zasebnega in postavlja jasne pogoje, kdo, kje, kaj in kdaj lahko dela; torej zakon v več členih predpisuje red in transparentnost. Ustavno sodišče je ugotovilo, da sta dva stavka enega odstavka enega člena neustavna. Ko beremo celotno odločbo, vidimo, da je ustavno sodišče ugotovilo, da je namen zakona pravi; še več – da je to naloga tako izvršne kot zakonodajne veje oblasti, saj da obstajajo konflikti interesov pri prepletanju javnega in zasebnega. Ob tem so rekli, da je pot, za katero smo se odločili pri omejevanju dela zdravnikov, prekomerna, ker obstajajo drugi mehanizmi, ki danes že veljajo – recimo zakon o delovnih razmerjih, ki določa konkurenčno prepoved in s katerimi bi lahko dosegli isti rezultat. Torej ta dva stavka, ki jih je zdaj ustavno sodišče izničilo, ne izključujejo enega od pomembnih namenov zakona. Še vedno je možno zaradi vseh ostalih členov, ki ostajajo v veljavi, razmejiti javno in zasebno delo v zdravstvu in učinkoviteje preprečiti konflikt interesov, ki nastane zaradi tega prepletanja.

Tudi zdravniška stroka je bila kritična do nekaterih določb zakona. Kako odgovarjate na kritike, da niste dovolj prisluhnili strokovnim pomislekom?

Tukaj ne delim mnenja nekaterih zdravstvenih organizacij, da so se rešitve sprejemale brez stroke. To ne drži. Že kar hitro na začetku mandata sem ugotovila, da so strokovni in tudi politični pogledi na to, kako urejati zdravstvo, zelo različni; praktično vsakdo, ki si ga nekaj vprašal, je imel drugačne pogled na to, kako neko stvar urediti. Jaz večkrat javno rečem, da če bi stroka, ki dela v zdravstvu že vrsto let in se na delovanje sistema spozna, prišla do politikov z eno rešitvijo, ki je po njihovem mnenju najboljša, bi bilo politikom bistveno lažje. Ker pa do tega ne pride, ima politik dolžnost, da se odloči, komu oziroma kateremu delu stroke bo verjel. Sicer pa smo si ves čas prizadevali za dialog z različnimi deležniki, ker hočemo slišati tudi drugačna mnenja in pripraviti najboljše rešitve. Nikoli ne sprejemamo odločitev samo na podlagi enega mnenja. V veliko pomoč pri mojem delu mi je bil strateški svet za zdravstvo, sicer kot svetovalni organ predsednika vlade, in predvsem njegov predsednik  dr. Erik Brecelj. Večkrat sem se udeležila sestankov in veliko rešitev, ki so jih oni predlagali, smo jih skozi zakonodajni proces tudi udejanjili.

Kljub vsem ukrepom se čakalne dobe višajo, vsaj tak je občutek v javnosti.

Vse države sveta poznajo čakalne dobe in čakalne vrste, Slovenija žal ni nobena izjema. Če gledamo procentualno, se je zaradi ukrepov ministrstva za zdravje v 44-odstotkih zdravstvenih storitev zmanjšalo število nedopustno čakajočih. Na velikem številu zdravstvenih obravnav se je rast števila oseb, ki čakajo nedopustno dolgo, umirila. To pomeni, da predlagani ukrepi delujejo. Seveda pa smo še daleč od tega, da bi bili zadovoljni. Ena oseba, ki čaka nedopustno dolgo, je preveč. Žal je to področje tako, kjer ni hitrih rešitev – če bi bile, bi bil ta izziv danes že odpravljen. Pomembno je poudariti, da se povišuje število obravnav pacientov, torej zdravstveni sistem izvede več storitev, kot jih je v preteklosti. Upam si trditi, da je tu tudi zaradi vseh sprejetih ukrepov in ukrepov, ki jih je sprejela ministrica dr. Valentina Prevolnik Rupel oziroma ministrstvo za zdravje. Je pa to dolgotrajen proces, na katerem je treba ves čas delati. 

Večino časa preživite v Ljubljani, nekateri pa kljub temu menijo, da ste "teta v ozadju" pomembnih odločitev in kadrovanja v javnih podjetjih v koprski občini. Povezujejo vas tudi s projektom ustanavljanja holdinga javnih podjetij MOK. Kako odgovarjate na te očitke?

Jaz se s kadrovanji in podobnimi zadevami ne ukvarjam – ne na nacionalni ne na lokalni ravni, kar pa seveda ne pomeni, da zaradi nekaterih kadrov nisem zaskrbljena ali da ne povem svojega mnenja, če me kdo zanj vpraša. Lahko pa razumem, da če si aktiven, ljudje to vidijo in morda ti zaradi te prisotnosti in projektov, ki jih uspeš premakniti, pripisujejo večji vpliv. Če zaradi dela in rezultatov, ki jih imam, pride še določen vpliv, je to lahko samo dobro za Istro in Koper, ker vsak istrski poslanec, ki ima določen vpliv, lahko lažje kaj premakne v Ljubljani. Absolutno rajši delam "na očeh javnosti" in transparentno, kot pa da bi delala nekaj iz ozadja in se šla politične igrice. Kar se tiče samega holdinga, nisem bila v to popolnoma nič vključena. Ob neki priliki, ko sem govorila z županom ali pa na primer z našimi svetniki iz Gibanja Svoboda v Kopru, ki so me – zaradi izkušenj, ker sem delala toliko let na občini –, vprašali za mnenje, sem povedala, kaj si o tem mislim. In sicer da nisem podpornik holdinga in da na podlagi informacij, ki sem jih imela, te pobude ne bi podpirala. Zato mi je bilo zelo zanimivo brati v medijih, kako mi pripisujejo, da sem jaz boter holdinga, čeprav v bistvu nisem niti podpornik te ideje in se s tem tudi nisem ukvarjala.

Ali boste na volitvah kandidirali znova za poslanko?

V stranki smo v končnih postopkih za oblikovanje liste. Če mi bo stranka dala to zaupanje, da ponovno kandidiram, bom seveda to sprejela.

Kakšne cilje si postavljate za naslednji mandat?

Prioritete ostajajo iste, ker so vsi začeti projekti v Istri dolgoročni, tako da bo moral – kdorkoli bo izvoljen –, nadaljevati z delom, dokler se ti ne zaključijo. V naslednjem mandatu je treba narediti več za vzpostavitev in razvoj podjetniškega okolja za mlade, da si nenazadnje lahko ustvarijo tudi svoja delovna mesta z dodano vrednostjo na tem območju Istre. Izzivov v Istri ne manjka, posledično niti dela ne. Na nacionalni ravni je potrebno nadaljevati z izvajanjem zdravstvene reforme, v smeri ohranitve in krepitve javne zdravstvene mreže. Tudi na področju zdravstva želim biti v prihodnje aktivna, če bom imela priložnost – zdravstvena reforma se ne dela za en mandat, potrebno je z njo nadaljevati. Vzpostaviti je treba zdravstvene regije, krepiti neprekinjeno zdravstveno varstvo, izboljšati dostopnost primarne ravni zdravstva, izvajati ukrepe za zmanjševanje nedopustno dolgih čakalnih dob, izboljšati vodenje javnih zdravstvenih zavodov in še in še. Dela je res še veliko. Če bom kandidirala in me bodo volivci izvolili, bom še naprej trdna vez med lokalno skupnostjo in državno ravnijo, tako kot sem bila v tem mandatu.

Ne moremo se izogniti aktualnim dogodkom, ki vplivajo na delo vlade. Kako komentirate ugotovitve KPK glede predsednika vlade Roberta Goloba?

Zelo nehvaležno je komentirati odločitve bodisi sodišč bodisi neodvisnih organov glede postopkov, ki še niso zaključeni in pri katerih še niso bila uporabljena vsa pravna sredstva, ker politiki s svojimi izjavami, hočeš ali nočeš, lahko vplivamo na javno mnenje ali pa se to lahko razume kot politični pritisk. Zato bi bilo komentiranje v tej fazi z moje strani neodgovorno. Bo pa ta primer zagotovo vplival na politično delovanje v prihodnje, saj bomo na koncu postali vsi politiki na nek način hendikepirani. Nihče si ne bo več upal nikomur nič reči ali izraziti zaskrbljenosti, ker bo lahko takoj označeno, da je politično pritiskal ali da je bil koruptiven ali da je kršil integriteto. Meja je tukaj zelo tanka. Človek gre v politiko zato, da bo nekaj spremenil in izboljšal, če pa to želiš, se moraš odločati in sprejemati odgovornost. Če se bomo to bali delati, ker bi nekdo lahko napačno razumel vsako našo besedo, bo to velik izziv vsem politikom, ne glede na to, kam – levo, desno, sredino – spadajo. Lahko pa komentiram, da se zdi absurdno, ko poslušam "stare" politike, kako vehementno komentirajo takšne odločitve, ki niso niti še pravnomočne, niti ne poznajo celotne dokumentacije. Res bi jim svetovala, da naj najprej pometejo pred svojim pragom.