Ladja Rex v prerezu

Najsodobnejša ladja tistega obdobja je bila skoraj trikrat močnejša od Titanika, v dolžino je merila nekaj manj kot tri nogometna igrišča in ponašala se je z modrim trakom, nagrado za hitrostni rekord v vožnji čez Atlantik. Svojo pot pa je zaključila prav v našem morju.

Na svojo poslednjo komercialno vožnjo je Rex odplul 9. maja 1940, v začetku druge svetovne vojne. Kasneje so ladji spremenili zunanji videz, da bi bila iz zraka manj opazna. Med vojno so jo spremenili v ladjo Rdečega križa in služila je za prevoz ranjenih in bolnih vojakov s severnoafriških bojišč v Italijo. Da bi ji zagotovili večjo varnost, so jo pobarvali in potemnili okna in nadgradnjo.

Karta, ki označuje pot ladje in mesto, kjer je nasedla.

Sprva so želeli Rexa do konca vojne pustiti zasidranega v Genovi, nato je odplul v Trst in bil tam zasidran več mesecev, kasneje se je skrival še pri hrvaškem Pulju. Proti koncu vojne pa so ji Nemci želeli najti boljše skrivališče. S petimi vlačilci so tako ladjo 5. septembra 1944 privlekli v Koprski zaliv med Žusterno in Izolo. Ker je bilo na tem mestu morje plitvo, je ladja približno 200 metrov od obale nasedla.

Nekaj dni pozneje, natančno 8. septembra 1944, so ladjo začela obstreljevati zavezniška letala. Po dveh napadih, skupno jo je zadelo 125 raket, se je zaradi močnega vdora vode ladja prevrnila na levi bok in zagorela. 12. septembra je potonila.

Delu obale med Izolo in Koprom še vedno pravijo "pri Rexu", prej pa se je ta del imenoval "Giro carozze".

Ladji Rex je bilo posvečenih mnogo del – od dokumentarnega filma Edvarda Žitnika, podvodnega dokumentarnega filma Nedjana Kastelica in Dušana Podgornika, v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran so v čast ladji postavili občasno razstavo, tudi Pokrajinski muzej Koper je postavil likovno razstavo Marjana Kralja o ladji Rex.

Razglednica ladje Rex

Izšla je tudi spominska znamka, razglednica in spominski žig. Nato pa še prva slovenska monografija o njej z naslovom 'Rex: Mit iz plitvine', s podnaslovom 'Od blišča do propada v obujeni spomin', avtorji katere so dr. Nadja Terčon, Franco Juri, Bogdana Marinac in Snježana Karinja.