Izhodišče njenega predavanja je bila duhovita primerjava z nastopom igralca in komika Branka Đurića - Đura, ki je razliko med 'slovenskim' in 'južnoslovanskim' načinom izražanja mojstrsko prikazal v enem od svojih skečev. Dr. Mikolič pa je k temu dodala znanstveno dimenzijo – s korpusnim pristopom in statistično analizo.

"Medtem ko Slovenci v kozarcu vidimo le nekaj vode, naši južnoslovanski sosedi pogosto vidijo vso," je po izvedenem pariškem predavanju dr. Mikolič ponazorila na svojem družbenem omrežju. Raziskava je namreč pokazala, da je v korpusu slovenskih spletnih besedil več šibilcev, kot je nedoločni zaimek nekaj, medtem ko je v korpusih bosanskih, hrvaških, srbskih in črnogorskih besedil več krepilcev, kot so celostni zaimki ves, vsak, vse. Zanimiv je tudi podatek, da je slovenski prislov 'zelo' številčnejši kot vsi njihovi prislovi 'vrlo', 'veoma', 'jako' skupaj.

Dr. Vesna Mikolič, predstojnica Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper

Po besedah raziskovalke se slovenska prislovična zadržanost jasno razlikuje od strastnejše komunikacije naših južnih bratov in sester. "Še dobro, da imamo 'zelo'. A čeprav se Slovenci pogosto pohvalimo z umirjenim načinom komuniciranja, znamo biti prav na spletu tudi zelo napadalni," je poudarila.

Predavanje je z mešanico humorja in znanstvenih dokazov pokazalo, da se jezik ne odraža le v slovnici, temveč tudi v kulturnih in družbenih navadah. Kdor pa bi rad videl, kako so bile te razlike prikazane na šaljiv način, si lahko Đurov skeč ogleda v spodnjem videu.

Ker je njena analiza razlik med slovenskimi in južnoslovanskimi govorci ter uporaba korpusnega pristopa za statistično dokazovanje izjemno zanimiva, smo jo povabili k pogovoru, da nam še bolj podrobno razkrije, kako se te jezikovne razlike kažejo v vsakdanji komunikaciji, zakaj Slovenci v primerjavi z južnimi sosedi pogosto delujemo bolj zadržani ter kakšno vlogo imajo pri tem besede, ki jih uporabljamo – od majhnih šibilcev do močnih krepilcev.

Kaj vas je spodbudilo k raziskovanju intenzitete jezika in (ne)nasilne komunikacije v slovenskih ter južnoslovanskih jezikih?

Že nekatere prejšnje moje raziskave so pokazale na razlike v izražanju emocionalnosti med različnimi južnoslovanskimi jeziki. Pokazale so, da imajo nekateri slovenski izrazi manj čustvenega poudarka kot njihove ustreznice v nekdanjem srbohrvaškem jeziku. Tako lahko opazujemo celo paleto zelo krepkih izpeljank iz celostnega zaimka vse, ki v slovenskem nimajo tako močnih ustreznic, za nekatere pa v slovenščini niti ne obstaja ena sama beseda, tako 'svašta' (karkoli), 'svaštariti' (delati karkoli), 'svaštar' (veseljak, komformist …), 'svevremen' (brezčasni), 'sveopći' (univerzalen) itd.

K novi raziskavi me je vodilo tudi opažanje, da se slovenski govorci v javnem in zasebnem diskurzu pogosto zaznavamo kot umirjeni in zadržani, hkrati pa se v določenih okoliščinah, zlasti v spletnih razpravah, pojavljajo tudi močni izbruhi agresije. To me je spodbudilo k vprašanju, ali so te kulturne razlike in kontrasti v komunikaciji zakoreninjeni tudi v samem jezikovnem sistemu in v pogostosti rabe različnih intenzitetnih označevalcev, s katerimi izražamo višji ali nižji nivo čustev, večji ali manjši poudarek in s tem bolj odpiramo ali zapiramo dialog s sogovornikom.

Bi lahko opisali, kako ste izkoristili korpusni pristop, da ste statistično analizirali razliko v izražanju čustev in krepilcev v govoru?

Uporabila sem obsežne besedilne korpuse za slovenščino in jezike BHSČ (bosanščino, hrvaščino, srbščino in črnogorščino), ki omogočajo iskanje konkretnih leksikalnih enot in statistično obdelavo. V korpusih so zajeta besedila bosanskega, hrvaškega, srbskega in črnogorskega spleta. Korpusna analiza temelji na štetju pojavitev določenih besed, kot so zaimki, prislovi, pridevniki ali členki, ki nakazujejo intenziteto jezika, gre bodisi za krepilce, ki izražajo večji poudarek, več čustev, kot so zelo, vsak, pomemben, bodisi šibilce, ki omejijo intenziteto pomena in ustvarijo večjo distanco, več prostora za razmislek sogovornika, npr. nekaj, nekoliko). S primerjalno frekvenčno statistiko sem lahko pokazala, katere oblike so prevladujoče in kako se njihova raba razlikuje med jezikovnimi skupnostmi.

Katere so ključne razlike, ki ste jih ugotovili med slovenskim ter bosanskim, hrvaškim, srbskim in črnogorskim jezikom (BHSČ)?

Raziskava je pokazala izrazit trend pri rabi krepilcev: ti so pogosteje rabljeni v korpusih BHSČ kot v slovenskem korpusu spletnih besedil. V primeru rabe šibilcev pa je trend obraten: raba šibilcev je najvišja v slovenskem korpusu, medtem ko je v korpusih BHSČ jezikov nižja. Med krepilci obstaja le ena izrazita izjema, to je slovenski prislov 'zelo', ki se uporablja znatno pogosteje kot vse ustreznice drugih opazovanih jezikov skupaj ('vrlo', 'jako', 'veoma').

Pomembna razlika med slovenščino in drugimi južnoslovanskimi jeziki je tudi v razpoložljivosti sopomenskih izrazov za krepitev ali šibitev intenzitete pomena. V BHSČ jezikih obstaja več sopomenk za označevalce intenzitete, ki se uporabljajo precej uravnoteženo, npr. 'svaki', 'svatko', 'svak', 'nešto', 'nekoliko' ali 'važan', 'značajan', 'bitan', 'ključan'. V slovenščini pa je na voljo manj sopomenk; pogosto gre le za en ali dva izraza, pri čemer se eden uporablja v vseh zvrsteh jezika, drugi pa je pogosto ožji knjižni izraz in omejen bolj na pisno rabo (npr. 'vsak' in bolj knjižno 'vsakdo'; nekaj in bolj knjižno 'nekoliko'; 'pomemben' in manj pogosti 'važen', 'bistven', 'ključen'). To pomeni, da v naših bližnjih južnoslovanskih jezikih ohranjajo več možnosti izbire za uravnavanje intenzitete jezika, za bolj ali manj čustveno izražanje, več ali manj poudarka.

Kako se na primer kaže razlika v uporabi nedoločnega zaimka nekaj pri Slovencih in celostnih zaimkov ('ves', 'vsak', 'vse') pri BHSČ jezikih?

Na osnovi zgornjih ugotovitev je mogoče sklepati, da slovenščina pogosteje uporablja šibilce, ki nižajo stopnjo intenzitete, pomen izražajo na bolj posreden, nevsiljiv način ('nekaj', 'nekoliko'). V BHSČ-jezikih pa je veliko večja pogostost absolutnih, celostnih zaimkov in izrazov, ki izražajo skrajno stopnjo intenzitete ter dajejo vtis odločnejše, intenzivnejše komunikacije ('sav', 'svako', 'sve').

Vaša raziskava kaže, da je slovenski prislov zelo pogostnejši od vseh krepilcev v BHSČ jezikih skupaj. Kaj to pove o slovenskem načinu izražanja čustev in intenzitete v vsakdanjem govoru?

Ja, prislov zelo zaseda posebno mesto med krepilci v slovenščini. Če je zaradi odsotnosti rabe sopomenskih izrazov frekvenca krepilcev v slovenščini v glavnem nižja, pa je v primeru krepilca zelo drugače: ta je v slovenskih besedilih najpogosteje rabljen prislov za stopnjevanje pomena in deluje kot skoraj univerzalni krepilec, medtem ko v jezikih BHSČ to vlogo opravlja več različnih prislovov, ki se uporabljajo bolj uravnoteženo ('vrlo', 'jako', 'veoma'). Drugi razlog za tako pogosto raba krepilca zelo pa je povezana s pestrejšo sestavo korpusa slovenskega spleta v primerjavi z drugimi opazovanimi korpusi in večjim deležem subjektivnejših besedil, predvsem oglaševalskih besedil. Za ta besedila je znano, da v njih prevladujejo krepilci nad šibilci, saj se na čustveni osnovi krepijo pozitivne lastnosti oglaševanega produkta.

Kako se te jezikovne razlike odražajo v sodobni spletni komunikaciji?

Kljub manjši splošni rabi krepilcev v slovenščini pogostost krepilcev v oglaševalskih in mnenjskih besedilih kaže, da je tudi za slovensko spletno komunikacijo značilna visoka intenziteta jezika, sploh ob upoštevanju dejstva, da je med slovenskimi spletnimi besedili bistveno več oglaševalskih besedil v primerjavi z deležem spletnih oglaševalskih besedil v BHSČ jezikih. Čeprav so sestavljalci korpusov sledili istim kriterijem, se je v slovenskem korpusu znašel večji delež oglaševalskih besedil kot v drugih korpusih. O tem so sestavljalci razmišljali tudi v spremljajoči raziskavi, kjer so izoblikovali hipotezo, da z gospodarskim razvojem države njeno spletno okolje postaja vse bolj raznoliko ter je zanj značilna večja raznolikost promocijskih, mnenjskih, informativnih in pravnih vsebin.

Ugotovitve torej kažejo, da spletna komunikacija v vseh obravnavanih južnoslovanskih jezikih izkazuje visoko stopnjo intenzitete jezika. Višja intenziteta jezika seveda ne pomeni nujno tudi nasilnega govora, vendar pa jezik z več čustvenimi in spoznavnimi poudarki lažje preide mejo med nevtralnim in nasilnim govorom in sproža močne čustvene odzive, kar se torej lahko dogaja v digitalni komunikaciji v vseh obravnavanih jezikih.

Ali lahko na podlagi vaših ugotovitev pojasnite, zakaj Slovenci včasih uspevamo komunicirati umirjeno, a smo hkrati lahko zelo napadalni na spletu?

Izgleda, da gre za neke vrste dvojnost naše kulture komuniciranja: v vsakdanjih družabnih stikih smo večinoma bolj zadržani, umirjeni, manj neposredni, v spletnem okolju, v katerem se znajdemo sami pred ekranom, pa se počutimo močnejši in takrat sprostimo vsa potlačena čustva. Na spletu tako posegamo po zelo močnih izrazih, ne ponavljamo samo krepilca za skrajno stopnjevanje zelo, ampak tudi druge pretirane krepitve, kot so vulgarizmi in žaljivke, kar vse deluje izrazito napadalno.

Kakšen pomen imajo vaše ugotovitve za medkulturno razumevanje in izboljšanje komunikacije?

Razumevanje, da različni jeziki izražajo intenziteto na različne načine, nam pomaga sprejemati drugačnost kot naraven družbeni pojav. Kar morda slovenskem ušesu zveni kot pretiravanje ali agresija, v kulturnem okviru naših sosedskih južnoslovanskih jezikov lahko pomeni povsem običajno poudarjanje. Takšna spoznanja zmanjšujejo nesporazume in spodbujajo sožitje. Obenem je govorec bolj pozoren na lastno izražanje čustev in lastne poudarke, kar pomeni, da je lahko v komunikaciji bolj prepričljiv, komunikacija pa uspešnejša.

Kako lahko poznavanje teh razlik pomaga v medosebnih, poslovnih ali mednarodnih kontekstih, kjer pride do interakcije različnih južnoslovanskih govornih skupnosti?

Zavedanje teh razlik nas uči sprejemanja različnih govornih stilov, preprečuje nesporazume in prispeva k bolj učinkoviti komunikaciji. V medosebnih odnosih omogoča več tolerance do razlik v izražanju čustev. V poslovnih kontekstih je to zavedanje ključno za pogajanja, saj lahko napačna interpretacija intenzitete privede do nesporazumov. V mednarodnih stikih znanje o teh razlikah krepi kompetence za kulturno prilagodljivo komunikacijo in pomaga preprečevati konflikte. Če razumemo, da intenzivnost komuniciranja ni nujno agresija, temveč del kulturnega izraza, lahko učinkoviteje sodelujemo in se lažje izognemo konfliktom. Prav tako pa moramo biti pripravljeni na ustrezen odziv, če intenziteta jezika prerase v nasilni govor. Naj za zaključek dam kar skrajni primer neučinkovite komunikacije iz tragične zgodbe iz leta 1995 v Srebrenici. V dokumentarcu o takratnem genocidnem pokolu lahko vidimo, kako nizozemski mirovnik nikakor ni bil pripravljen na agresivni čustveni izpad generala Ratka Mladića. Mladićev verbalni napad takoj po prihodu v pisarno je predstavnika Unproforja dobesedno stisnil v kot. Kako se je zgodba končala, žal vemo …