Napad na Belgorod, ki so ga izvedle ukrajinske sile, naj bi bil predvsem politična poteza, ki bi ukrajinski strani omogočila močnejšo pozicijo v morebitnih mirovnih pogajanjih. Toda ta ukrajinska akcija ni bila brez težav. Kljub prvotnemu uspehu, ki je Ukrajincem omogočil prevzem majhnega dela ruskega ozemlja, so se pojavili resni dvomi o njeni smiselnosti in učinkih, piše Blic.

Zadnja ofenziva je namreč prišla le nekaj dni po tem, ko so Ukrajinci iz Sudže in dela Kurske regije, ki so ju zasedli avgusta 2024, počasi umaknili svoje sile, saj so ugotovili, da so bile težave prevelike, da bi bile ta območja resnično zaščitena. Težave v Kursku so bile del širše vojne strategije, ki so jo mnogi analitiki označili za precej tvegano in napačno smer.

Vendar pa so napadi na Belgorod sprožili nove politične napetosti znotraj Ukrajine in so povzročili precejšnje skrbi za prihodnost miru v tej regiji. Ukrajinska vojska je v Belgorod prišla z močnimi enotami, vključno s tanki in pehoto, ter obvladala manjši, vendar pomemben del teritorija. To dejanje so mnogi prepoznali kot sredstvo za ustvarjanje novih pogojev za mirovna pogajanja, predvsem v luči razgovorov, ki so se pred tem odvijali v Savdski Arabiji.

Tovrstne poteze imajo zelo veliko težo pri oblikovanju mednarodnih stališč in odločitev. V času pogajanj med Ukrajino, ZDA in Rusijo so Ukrajinci upali, da bodo s temi napadi povečali pritisk na nasprotnika in pokazali, da so pripravljeni na vse, da bi dosegli svoj cilj. Vendar pa so se, kot kažejo številni vojaški analitiki, odločili za potezo, ki ni bila potrebna in je postavila vprašanje o njihovem dolgoročnem strateškem pristopu.

V preteklih mesecih so v Ukrajini čakali na odgovor na vprašanje, ali je bila ofenziva v Kursku uspešna. Vendar pa se je izkazalo, da je to dejanje na dolgi rok prineslo več težav, kot pa koristi. Kljub prvim vojaškim napredkom je Ukrajina utrpela velike izgube in je izgubila precej svojega strateškega pomena na tem območju, medtem ko so ruske sile utrdile položaje. Rusi so hitro in učinkovito ponovno prevzeli izgubljeni teritorij, zato ukrajinske sile niso dosegle pomembnih strateških ciljev, ki bi omogočili nadaljnje uspešne pogovore.

Poleg tega je zaskrbljujoče tudi dejstvo, da so ukrajinske sile, ki so bile pred tem v defenzivi, s to potezo postale še bolj izpostavljene in ranljive na drugi fronti. Ruske sile so že okrepile svojo ofenzivo v Donbasu, kjer napredujejo počasi, vendar vztrajno, in kljub velikim izgubam Ukrajina ni uspela preprečiti njihovega napredovanja.

V prihodnosti se bodo morale ukrajinske oblasti odločiti, kako nadaljevati svojo strategijo. Ali bodo še naprej stavili na tvegane ofenzive, kot je ta v Belgorodu, ali pa bodo preusmerili svoje napore na bolj zaščitena in strateški pomembna območja, da bi zaščitili svojo obrambo in zmanjšali izgube.

V vsakem primeru pa so Ukrajinci očitno pripravljeni iti na vse ali nič – če bo treba, bodo še naprej napadali ruska območja in povečali svojo ofenzivo, da dosežejo izid, ki si ga želijo. A vprašanje ostaja, ali bo ta strategija resnično prinesla dolgoročne koristi za Ukrajino ali pa jo bo vodila le v večje težave in izgube.