Dragan Živadinov (foto: Jože Suhadolnik, arhiv Delak)

V modernizmu in avantgardi, tudi v zvezi s Kosovelom, se lahko znak :: pojavi kot konstrukcijski element; prataktični znak, ki nima pomena, ampak ustvarja ritem; ali kot topografski poudarek. Kako je uporabljen v naslovu predstave To::maj? Morda zgolj kot vizualni gradnik?

Naj za začetek povem, da me doslej ni še nihče spraševal o podvojenem dvopičju (::), čeprav ga z vizualno umetnico Dunjo Zupančič uporabljava v postgravitacijski umetnosti že skoraj dve desetletji. Kaj šele o njegovem formativnem pomenu znotraj naslova, kakršen je To::maj/Kosovelov krog. Ta uvod razumite kot kompliment. Sicer pa vam nimam namena reproducirati predavanja o načinu naslavljanja umetnin. Podvojeno dvopičje (::) je vse to, kar ste v vprašanju pravilno prepoznali. V programskem jeziku C++ podvojeno dvopičje deluje kot operator za določanje dosega (scope resolution operator). Ločuje, a hkrati natančno določa razmerje med ravnmi pomena. V tem smislu deluje dvojno dvopičje tudi v umetniškem kontekstu. Vsako obdobje ima tako svojo prevladujočo znanstveno disciplino, kakor tudi tehnologijo, ki se povezuje z umetnostjo. Ko je pesnik Srečko Kosovel obiskal prijatelja Milka Bambiča v Svetem Ivanu pri Trstu, je Milko ravno zaključil sestavljanje radia. Preko slušalk je poslušal neposredni prenos simfoničnega orkestra iz Benetk. Bambič je v svojih spominih pronicljivo zapisal, da Srečka sploh ni zanimalo, kako deluje radio, temveč kako se imenujejo posamezni deli radia. Najbolj ga je razveselilo poimenovanje ene od komponent: dioda.

Pri domačinih, pri Kraševcih, ima Srečko Kosovel posebno mesto. Radi ga imajo, na njem gradijo svojo zgodbo, tudi turistično, čutijo ga kot svojega, vendar "je težek", pravijo. Hkrati ga doživljajo kot velikega in pomembnega. Kako vi vidite Srečka?

Podobno kot Kraševci. Vidim ga velikega, pomembnega, revolucionarnega, anarho-kozmističnega in razvojnega. Predvsem ga vidim konstruktivističnega in pozor, nikakor ne fu::turističnega! Etični konstruktivizem doživljam kot načelno nasprotovanje fu::turizmu, ki je šel kmalu po prvi svetovni vojni v nenačelno koalicijo z Mussolinijevimi škvadristi, fašisti – in to dobesedno. Kraševcem in Primorcem pa res ni treba razlagati, da fašizem ni bil samo politični koncept organiziranja, ampak 'absolutno zlo' v realnem, dvojnik nacizma. V futurizmu gledamo z zgodovinske distance pomembno svetovno stilno formacijo iz začetka 20. stoletja in prav je tako. Toda fašizma in nacizma nikakor ne moremo in ne smemo nekritično opazovati kot zgodovinski relikt ali inventar v antikvarnici.

Informans AČ::EL, 2024, avtorja Dragan Živadinov :: Dunja Zupančič (foto: Dunja Zupančič, arhiv Delak)

Srečka se veliko bolj povezuje s Tomajem kot pa s Sežano, čeprav v Tomaju nikoli ni živel. Srečko je z družino živel v Sežani, potem so se preselili v Tomaj, a takrat je bil Srečko že zdoma. Tudi v naslovu vaše predstave je Tomaj. Zakaj?

Popolnoma se strinjam z vami. Za razumevanje Srečka Kosovela je ultimativna Sežana, čeprav je za njegov umetniški razvoj ključen Trst. Srečko se je dobesedno rodil v sežansko šolo, v prostor znanja in vedenja. Vrata šole so bila njegova domača vrata. Uf, če bi vam lahko ta hip pokazal troje vrat njegovih treh šol, bi marsikaj bolje razumeli v zvezi z njegovo umetniško biografijo. Ko Srečko vstopa skozi troja šolska vrata, stopajo skoznja trije Kosoveli. Prvi sežanski Srečko – najmlajši med bratom in sestrami, ki se v šoli dobesedno igra – umetnost. Ne boste verjeli, da sem kot mladostnik osebno srečal njegovo sestro Tončko, ki mi jo je predstavila znamenita knjižničarka Lučka Čehovin. V Ljubljani na realki od dvanajstega leta naprej pred težkimi vrati stoji eksperimentalen Kosovel, ki ga večinsko poznamo s fotografij. Čez cesto, dvajset metrov stran, pa je vstopal tretji Kosovel skozi zelo težka vrata na univerzo. Ves emancipiran, kozmičen, anarhičen, kritičen in predvsem konstruktivističen. Vstopal je kot urednik revije Mladina! Ravnokar si je enaindvajsetleten pobril romantično pesniško pričesko in postal gologlav ter odrasel. Zrel umetnik, ki vidi v sovjetskem umetniškem eksperimentu in revoluciji svetovno preobrazbo bodočnosti. Konsi so njegova revolucija. No, tukaj nastopijo še četrta vrata, vrata nepovrata, kot bi rekel pesnik Boris A. Novak. Odhajajoči Srečko Kosovel, karizmatičen, deležen verske oskrbe in pripravljen na mlado smrt. Pripravljen na kozmično revolucijo – na resnico. Vsi ti Kosoveli me spremljajo vse življenje. Prelepi Tomaj pa je vsekakor del večinske projekcije, podoben tistemu, kot je v Vrbi na Gorenjskem. Ne morem si kaj, da ne bi ob tem pogledal v besedo – maj. V besedi Tomaj biva – beseda maj, če še enkrat parafraziram pesnika Borisa A. Novaka! Oton Župančič v pesmi Velikonočna pomladna epistola navaja april in maj, 'ko dana je postava in ukaz, da mora vsako mlado grlo peti'. Maj je za Srečka Kosovela pomladna revolucija in istočasno mesec smrti. Tej dramatični napetosti sledimo v naslovu predstave. Pokopan je bil s sekularnimi gestami tovariškega revolucionarnega kroga, istočasno pa katoliško tradicionalno z dvema duhovnikoma. Pokopan je bil spravno. Prav je tako!

V kratkem življenjskem obdobju je Srečko ustvaril opus, ki je postal temelj slovenske moderne poezije. Povezuje vaju zlata nit konstruktivizma in avantgarde.

"Iz vaših ust v božja ušesa," je velikokrat izrekla ta stavek moja stara mati Marija Ambrož. Uf, kdo sem jaz v odnosu do Srečka Kosovela? Že vem, svetlobni zajček – na fasadi ministrstva za obrambo. Zame je edina pravoverna revolucija smrt (manifestativna izjava umetniške dvojice Autopsia), zato mi je bila vedno blizu 'umetnost – revolucija'.

Vizualni informans/Postgravityart, avtorji Dunja Zupančič :: Dragan Živadinov :: Miha Turšič (foto: Dunja Zupančič)

Srečkova dela prehitevajo čas, še leta po svoji smrti je v Sloveniji veljal za skoraj futuristično novost. Naj si dovolim reči, da tudi umetniško ustvarjanje Živadinova prehiteva čas in vendar ga ljudje, čeprav jim je morda tudi 'težek', imajo radi, gledajo njegove predstave, v njih uživajo, skratka – odzivi so predvsem čustveni. Čeprav ga morda ne razumejo vedno, ga vidijo kot velikega in pomembnega. Zakaj menite, je temu tako – začutijo vibracijo esence tega, kar želite sporočiti, ko oblikujete projekt?

Želim si, da bi imeli prav. Čeprav bi vas na tem mestu nekoliko popravil. Beseda 'ustvarjanje' ni najbolj ustrezna v odnosu do stilne formacije konstruktivizem, ampak je bolj točna in smiselna beseda 'proizvodnja'. Bog ustvarja in kreira, človek pa proizvaja. Naj še dodam, človek programira, konceptualizira in procesira. Tega so me naučili historični avantgardisti Srečko Kosovel, Avgust Černigoj, Tea Černigoj in Ferdo Delak. Tega so me naučili neoavantgardisti in tega vodila se še vedno držijo tudi današnji tehno-digitalisti.

Značilnosti kraške pokrajine in tukaj živečih ljudi so zaznamovale Srečka. Kamen, burja, suša … kot metafore človekove notranjosti. V konsih je raziskoval tehnologijo, politično dogajanje ... Navdihne Kras tudi vas, ko pridete sem?

Koga ne?

Srečko je bil človek, ki mu je bilo mar za dostojanstvo, za pravičnost, za resnico, humanost, družbene spremembe, etiko, lepoto, družbeno odgovornost. Še danes je popularen zaradi razumevanja krize moderne družbe, zaradi iskrenosti. Ste profesor na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Kakšen je odnos med študijem danes in v vašem času?

Ne vem, zakaj, toda na to vprašanje ne znam odgovoriti. Srečku pa bi kot profesor odgovoril: Ne, ne razumem življenja, ne znam voziti avtomobila in ne srečujem mehanikov. Razumem pa umetniške oblike in umetnost, razumem evropski individualizem, renesanso, razsvetljenstvo in modernizem! Gnusi pa se mi kapitalizem, neokolonializem in digitalni kič.

Predavanje Dragana Živadinova v Tate Modern, London, 2012. Fotografija na projekcij Tržaški konstruktivistični ambient, 1927 (foto: Dunja Zupančič, arhiv Delak)

Tudi vaš pogled je usmerjen naprej, če izpostavimo orbitalni gledališki projekt Noordung 1995–2045, 50-letno umetniško misijo, ki ni serija predstav, ampak enotno delo, ki se odvija v času, kot satelit, ki kroži v orbiti. Matematično določeno brez fleksibilnosti, izvaja se vsakih deset let, tudi letos. Vsaka ponovitev je evolucijska stopnja istega organizma. Kaj se bo zgodilo leta 2045?

Vse po načrtu. Odgovornost in projekcija sta najvišja stopnja optimalnega duha v umetnosti. Istočasno je umetnost svoboda, oblika in resnica. Humor pa je zabava za nižje duhove. Samo Laibachu, Daniilu Kharmsu, Montyu Pytonu, Charliju Chaplinu in Busteru Keatonu je dovoljeno, da uprizarjajo – črni humor. Nikomur drugemu! No, mogoče še Jacquesu Tatiju, hi, hi.

Umetniško-filozofski sistem postgravitacija, ki ga razvijate od devetdesetih dalje, je estetika, kozmologija, tehnološka filozofija, gledališki sistem v enem. Pravite, da je gravitacija edini resnični totalitarizem. Zakaj?

Okej, mogoče pa je ta res prehuda. Neizpodbitno pa je gravitacija zadnja problematična sila. Ali ste kdaj pogledali svoje prste na nogi. Brrrrr, ali je to za vas – lepo? Odgovor imate na dlani.

Smrt v postgravitaciji je del konstrukcije, kot podatkovna sprememba, umetnik je material, insignija pa nadaljevanje vloge po smrti. Smrt umetnika torej ne prekine dela, ampak se ustvarja umetniška oblika, ki ne potrebuje človeka. Človek mora zapustiti Zemljo, umetnost se preseli v kozmos. To so ideje, ki ste jih prenesli v gledališče. Kaj je torej končni cilj?

Resnica!

Ko je prišla v javnost informacija, da pripravljate predstavo za Kosovelovo leto, je v Sežani in na Krasu završalo. Pričakovanja so velika. Katera Srečkova lastnost ali misel vam je najbližja? Se morda s katero še posebej poistovetite.

Ne morem verjeti, da je tako. Istovetim se z mislijo, da nam svet ni dan, ampak da je – zgrajen, da je del skupnega človeškega podviga. Ali veste, da je celo v najtežjih dneh Sovjetske revolucije institucija arhitekturnega javnega natečaja bila velika in pomembna vrednota! Za Srečka Kosovela so bili konsi zahteva po – novi ontološki jasnosti!

Vizualni informans MEHATRON :: MG, avtorja Dragan Živadinov :: Dunja Zupančič, MSU Zagreb, 2015 (foto: Dunja Zupančič)

Ruska avantgarda, ki je potekala ravno v času Srečkovega življenja, je bila izjemno vplivno umetniško gibanje, ki je radikalno preoblikovalo umetnost 20. stoletja. Združili so futurizem, konstruktivizem, suprematizem, kubizem, eksperimentirali so v poeziji, slikarstvu, arhitekturi, gledališču, filmu in tipografiji. Njihova umetnost je bila revolucionarna, drzna, abstraktna, tehnološka in povezana s političnimi spremembami po revoluciji leta 1917. Srečko je konstruktivizem položil v jezik poezije, kar je svetovni unikum.

Na tem mestu bi imenoval in istočasno opozoril na komunista in intelektualca Vladimirja Martelanca iz Svetega Ivana in njegov esej o Waltu Whitmanu, ki ga je napisal s šestnajstimi leti. Srečko Kosovel in Vladimir Martelanc sta bila osebno v stiku. Delila sta isti intelektualni horizont ter zanimanje za družbeno kritiko, predvsem pa zanimanje za Novo umetnost. Naj vas opozorim, da je lani izšla knjiga besedil Vladimirja Martelanca z naslovom Članki in pisma, ki jih je zbral Ravel Kodrič, pri Založbi cf v uredništvu Amelije Kraigher. Knjiga je vir vrednot časa. Še sreča, da so knjige na svetu.

Če ni poslovna ali kakšna druga skrivnost, kaj bo zlata nit predstave To::maj/Kosovelov krog? Kakšno je vaše sporočilo Kraševcem?

Je veliko več kot poslovna skrivnost, toda vseeno lahko rahlo za hip razmaknem zaveso bodočnosti. Tema predstave so – revolucionarne brigade, na čelu s Kosovelovo brigado! Kraševcem pa bi v elektronskem sporočilu napisal: "Srečko Kosovel je bil konstruktivist in nikakor ne fu::turist!"