V Kopru smo se ob obisku predsednika SDS Janeza Janše na pogovornem večeru v Gledališču pogovarjali, kako on vidi istrsko-kraško regijo, Luko Koper ter širših gospodarskih izzivih države. Poudaril je, da izhod na morje za Slovenijo pomeni strateško prednost, ki po njegovem mnenju še ni v celoti izkoriščena, ter zavrnil očitke, da je šlo v preteklosti pri načrtih z Deutsche Bahnom za privatizacijo Luke Koper. Dotaknil se je tudi zamujene priložnosti za modernizacijo železniške infrastrukture in opozoril, da je Slovenija medtem izgubila del svoje logistične prednosti. V nadaljevanju je spregovoril o regionalizaciji in poudaril, da je država izrazito centralizirana, kar po njegovih besedah zavira hitrejši razvoj. Kritičen je bil do dolgotrajnih birokratskih postopkov in stanovanjske politike, ki po njegovem mnenju mladim ne omogoča dovolj hitrega dostopa do lastnega doma. Govorili smo tudi o aktualni politični klimi, očitkih o polarizaciji ter o tem, kakšne spremembe napoveduje v primeru zmage na volitvah. Janša je ob tem izrazil prepričanje, da bo letošnji volilni rezultat drugačen kot pred štirimi leti ter da Slovenija potrebuje stabilno vlado z jasno razvojno vizijo.
JANEZ JANŠA: "Trdna vlada bo potrebovala leto in pol, da Slovenija spet začne normalno dihati" (INTERVJU)
Slovenija
Kako dojemate istrsko-kraško regijo? Samo kot izhod na morje ali kot strateško pomembno regijo? In kako odgovarjate na očitke, da ste želeli Luko Koper privatizirati?
Za vsako državo je izhod na morje nekaj takega, kot so pljuča za človeka. Ta del Slovenije je nekaj, kar državo dela celovito. Poleg tega, smo vsi veseli, da nimamo samo Alp, ampak tudi morje, gre za veliko gospodarsko priložnost, ki ni izkoriščena toliko, kot bi lahko bila. Če vzameva dve točki: logistiko z Luko Koper in turizem.
Kar se logistike tiče, je obstajal načrt, ki bi lahko bil realiziran že v našem prvem mandatu. Leta 2008 smo z drugo največjo svetovno logistično družbo, Deutsche Bahnom, podpisali pismo o nameri. Na tej podlagi bi ta korporacija investirala v slovensko logistiko, modernizacijo železniškega omrežja in razvoj Luke Koper. In to brez zahteve po večinskem lastništvu. Šlo je za kapitalski vložek, ki bi hkrati prinesel tudi znanje in vključitev v globalne tokove.
To je bila ena največjih finančno-investicijskih priložnosti za Slovenijo v zadnjih 25 letih. Zamudili smo jo, kljub temu da je kmalu zatem prišla gospodarska kriza, ko bi takšna investicija Slovenijo verjetno obdržala nad pragom recesije.
Takrat so logistične firme po Evropi zaokroževale svoje portfelje, tudi v novih državah članicah. Potem pa se je začelo govoriti o razprodaji. Spomnite se, ko je takratni predsednik vlade hodil na železnice, ko je bil direktor Deutsche Bahna poslan v Luko Koper, da se pogaja s sindikati, ker se je ustvarjal vtis, da gre za privatizacijo. Ni šlo za razprodajo. Šlo je za velikansko finančno injekcijo.
Če bi projekt živel naprej, bi danes imeli moderno železniško omrežje, ki bi bistveno razbremenilo cestni promet in povečalo mobilnost prebivalstva. Vsi vemo, koliko milijonov ur se letno izgubi v kolonah. Luka Koper pa bi prek globalnega omrežja Deutsche Bahna dobila nove posle z bistveno večjo dodano vrednostjo. Ne bi danes čakali na drugi tir kot na razvojno rešitev vseh težav.
Ta priložnost je bila zamujena in je praktično ni več. Avstrija je zgradila moderno železnico, ki je zaobšla Slovenijo. Hrvaška je zgradila velik del svojega omrežja. Mi pa smo izgubili strateško prednost, ki jo je predstavljala kombinacija izhoda na morje in logistike.
Kar se tiče turizma: Slovenija ima majhen košček jadranske obale, ampak ga ima. V času, ko sem vodil vlade, sem srečal številne kolege iz držav brez morja.
Ko so pogledali zemljevid ali prišli na obalo, so nam to zavidali. Če danes pogledate slovensko obalo, je po moji oceni izkoriščena morda 25-odstotno. In tu problem ni denar. Problem je organizacija, prepoznavanje priložnosti in pogum. Ne moreš se bati vsakega tujega vlagatelja, kaj ti bo ukradel. Nihče ti ne more odnesti morja. Investicije je treba presojati s pametjo.
Regionalizacija Slovenije je bila pred leti zelo aktualna politična tema. Zakaj je proces zastal in ali bi ga ponovno odprli?
Slovenska ustava predvideva ustanovitev pokrajin. Leta 2008 smo bili tik pred ciljem. S takratno stranko Boruta Pahorja smo dosegli dogovor, ki je omogočil dopolnitev ustave. Sprejeli smo štiri od šestih zakonov, potrebnih za prenos pristojnosti in denarja na regionalni nivo.
Potem pa je prišel ključni zakon o ustanovitvi pokrajin, kjer bi bilo treba določiti število in sedeže. Takrat je bila podpora umaknjena in dvotretjinske večine ni bilo več.
Morda še en podatek, ki je pomemben. Ljudje si pogosto predstavljajo, da se približno polovica javnega denarja porabi na lokalnem nivoju, polovica pa na državnem. Ko na javnih tribunah vprašamo, kolikšen odstotek BDP se porabi na lokalni ravni, marsikdo odgovori 20 ali 25 odstotkov.
V resnici pa smo v zadnjih letih za financiranje skupnih potreb na ravni občin namenili približno 4,6 odstotka BDP. Skupna javna poraba za financiranje javnih storitev pa znaša skoraj 40 odstotkov BDP. To pomeni, da se izrazito nadpovprečen delež porabe odvija na državnem nivoju.
Že ta podatek jasno pove, da smo izjemno centralizirani in da je ena od ovir za hitrejši razvoj prav prevelika centralizacija.
Kar zadeva prihodnje korake: ko bo mogoče doseči dvotretjinsko večino razuma v parlamentu, bomo ustanovili pokrajine in prenesli številne pristojnosti, ki se povsod po Evropi logično upravljajo na regionalni ravni, na pokrajinski nivo.
Če te večine ne bo, se decentralizacija lahko izvaja tudi delno in posredno. Na primer s premeščanjem nekaterih državnih institucij iz Ljubljane. Nikjer ne piše, da morajo biti vse institucije v prestolnici. Za nekatere bi bilo bistveno bolj logično, da so drugje.
V zadnjem času veliko opozarjate na prostorsko birokracijo in pomankljivo stanovanjsko politiko. Kje so največji zaviralci razvoja?
Največji zaviralci razvoja so predolgi postopki pri pridobivanju dovoljenj. Ni vseeno, ali gospodarska cona zaživi jutri ali čez pet let. Če zaživi takoj, bo čez pet let tam desetkrat več podjetij in desetkrat več ljudi z dobrimi službami.
Potem je tu stanovanjska politika. Vlada se danes hvali z napovedmi o velikih zneskih za gradnjo neprofitnih stanovanj. Ko pa pogledamo, kje se gradijo, vidimo, da predvsem tam, kjer je najdražje – v Ljubljani. Gradnja v prestolnici je bistveno dražja kot na periferiji, hkrati pa se s tem še povečuje gneča v centru, ki se že tako duši v prometu in drugih težavah.
Treba se je posloviti od ideje, da boš s socialnimi stanovanji rešil stanovanjski problem mladih. Tudi če bi se vse obljube uresničile, bi to rešilo morda pet odstotkov generacije. Poleg tega stanovanja pogosto dobijo tudi tujci.
Rešitev je v sprostitvi stanovanjske gradnje. Slovenija ima dovolj prostora. Večina občin ima dovolj prostora, vendar nekatere čakajo tudi po 15 let na potrditev občinskih prostorskih načrtov, ker neko ministrstvo ne da soglasja, včasih zaradi popolnoma obrobnih razlogov.
Poleg tega smo v prejšnjem mandatu sprejeli zakon o stanovanjski jamstveni shemi, ki bi mladim omogočil, da namesto najemnine odplačujejo kredit in po 15 ali 20 letih postanejo lastniki stanovanja. Ta zakon je bil kasneje blokiran. Takšen pristop bi mladim omogočil večjo stabilnost, lastništvo in tudi lažje načrtovanje družine.
V tej kampanji, pa tudi že nekaj časa stavite na “koalicijo z ljudmi” in “ustavno večino razuma” in ste tako stranka, kot vi osebno zelo prisotni na terenu. Istočasno sem zasledil, da redno objavljate število novih članov stranke.
V tem času smo dobili blizu 2500 novih članov. Klima se spreminja. Veter sprememb veje.
Pred volitvami moraš poslušati ljudi. Program smo pripravili že lani, vendar ga preverjamo na terenu. Ne domišljamo si, da vse vemo. Ljudje imajo konkretne težave in konkretne predloge. To bi morale vse stranke početi pred volitvami. Pri nas pa novinarji sprašujejo, s katero stranko boste šli v koalicijo. To so vprašanja za po volitvah. Pred volitvami moraš pač poslušati ljudi. Naš strokovni svet je vladni program za naslednji mandat pripravil že na začetku lanskega leta, ampak si ne domišljamo, da vse vemo. In ga zdaj preverjamo v teh pogovorih. In slišimo veliko dobrih predlogov, ne samo na tribunah, ampak tudi po tribunah, ko pridejo ljudje in povejo in tako tudi razumeš, kaj so glavne težave, ki jih imajo.
Ali imate tudi vi občutek, da se letos v političnem prostoru načrtno in metodično gradi na še večji polarizaciji, že tako razdeljene družbe?
Ko politika nima rezultatov in vizije, poseže po polarizaciji, strašenju in negativni kampanji.
Trdna vlada, če jo sestavimo z veliko večino, z močno večino v parlamentu, bo potrebovala leto do leto in pol, da Slovenija spet začne normalno dihati. Sprejetih je bilo toliko negativnih ukrepov, da jih vseh ne moreš odpraviti čez noč, potrebno je zbalansirati sistem.
Še posebej to, kar vlada dela zadnjega pol leta. To niso predvolilni bonboni. To je uničevanje strukture oziroma razvojnega potenciala države.
Napovej božičnico decembra za naslednji božič, ne pa za tisti, ki je že pred vrati. Enako velja za minimalno plačo. Imaš Ekonomsko-socialni svet, ve se, kako se gibljejo stroški. Sredi leta povej, kakšna bo približna uskladitev. Za to imaš statistiko, UMAR, Eurostat.
Ne pa da prideš januarja z novimi obveznostmi, ko ima vsako podjetje in vsak samostojni podjetnik že pripravljen poslovni načrt. To ni stabilno upravljanje.
To ni predvolilni bonbonček. To je dinamit, ki razbija strukturo sistema.
Vlada se je hvalila z reformo plačnega sistema v javni upravi. Z zadnjo potezo so to reformo sami pokopali. Če moraš minimalne plače dvigniti za 12 ali 16 odstotkov na tak način, porušiš razmerja, ki si jih prej vzpostavljal.
In potem pridemo do vprašanja kupne moči. Po nekaterih mednarodnih izračunih je kupna moč povprečne neto plače na Hrvaškem že presegla slovensko. Če bi mi kdo pred petimi leti rekel, da bomo leta 2026 odgovarjali na takšno vprašanje, mu ne bi verjel. To je alarm.
Za konec, ste optimist, menite, da boste uspeli prepričati volivce, da so spremembe potrebne in nujne?
Spremembe bodo. Rezultat teh volitev ne bo tak kot pred štirimi leti.
Vprašanje pa je, ali bodo zadostne za popravo škode. Nekaterih stvari brez dvotretjinske večine ni več mogoče popraviti. To ne pomeni, da mora imeti vlada sama dvotretjinsko večino, pomeni pa, da mora biti v parlamentu vsaj 60 razumnih poslancev, ki so pripravljeni podpreti rešitve v korist države, s katerimi je možno, ne glede na to, ali so v vladi ali so v vladni koaliciji ali so v opoziciji, doseči soglasje o korakih, ki so v korist vseh v državi.
Komentiraj
Tako ponavadi govorijo ljudje ki so dobili dosti prevec za kar so ustvarili v zivljenju. Vkljucno z Viro Dordevicem.