Kdaj in kako ste pričeli s humanitarnim delom? Kaj vas je spodbudilo, da ste se podali na pot dobrodelnosti?

S humanitarnim delom sem pričela povsem nepričakovano. V decembru so moji učenci sodelovali v humanitarni akciji zbiranja pripomočkov za osebno higieno. Poimenovala sem jih 'Otroci, hvala iz srca'. Vsi so se odzvali in v njihovih očeh sem začutila pogum ter srečo ob misli, da je lepo deliti, da je lepo pomagati. Takrat sem se odločila, da bom pogumna tudi jaz. Zvečer sem napisala kratek zapis o svojih občutkih in ga objavila na svojem Facebook profilu. Zapis je bil nato povsem nepričakovano velikokrat deljen med uporabniki.

Prejela sem več kot 200 daril, s katerimi smo obdarili otroke iz različnih ranljivih skupin. Tako sem postala Palčica Pomagalčica, vse moje 'dobrodetnike' pa sem poimenovala dobrodelni škratki. Po tej akciji sem kmalu pričela z zbiranjem plastičnih in kovinskih zamaškov, z zbiranjem papirja. Po predolgih štirih letih smo podarili očkov objem. V skrinjicah upanja smo zbirali kovance.

Kdaj je natančno je nastalo društvo Palčica pomagalčica in kako ste se lotili prve dobrodelne akcije?

Društvo je nastalo 13. julija letos. Kot že rečeno, smo se najprej lotili zbiranja plastičnih zamaških po več kot 30 obalnih javnih ustanovah tako, da smo vzpostavili verigo. Zbrana sredstva so bila namenjena za plačilo terapij za bolne otroke. Po okoli 100 gostinskih lokalih smo zbirali kovinske zamaške za otroke, ki potrebujejo srečo.

V zabojnikih sreče smo zbirali star papir in z zbranimi sredstvi pripravili pakete počitniškega razvajanja za otroke iz socialno šibkih družin. V paketih so bili, na primer, bonboni, keksi, čokoladni namaz, osvežilni napitek … Pridružili so se tudi donatorji 'nasmejanih frizuric', unikatnih oblačil, sladolednih kepic, palačink s čokolado, pic, jadranja z vetrom v laseh. V avgustu smo poskrbeli, da je 49 otrok dobilo šolske potrebščine z njihovih seznamov in tako uspešno izpeljali akcijo 'Za brezskrben vstop v šolo'.

Kdo je na začetku poganjal kolesje društva? Koliko članov ima sedaj?

S prijateljico in podpredsednico društva Katarino Podgajski sva v društvo najprej vključili še tri čudovite in srčne ustanovne člane. V času Krisove akcije so se nam priključili še štirje člani. Želimo ostati majhno in srčno društvo, ki riše nasmehe na obraze otrok, ki si to zaslužijo.

Po poklicu ste učiteljica. Kako dolgo že poučujete in kako usklajujete poučevanje z dobrodelnostjo?

Poklic učiteljice, ki ga opravljam že 26 let, me zelo osrečuje. Vsa leta poučujem pod modro streho OŠ Antona Ukmarja v Kopru. Najprej sem poučevala na predmetni stopnji, zdaj že kar nekaj let poučujem v prvi triadi. Bila sem tudi asistentka Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem.

Učenci mi podarjajo dragocene trenutke življenja in ob njih se iz dneva v dan učim. So moji mavrični srčki, ki mi polepšajo vsakdan. Skupaj z njimi izvajam različne dobrodelno-ekološke akcije. Pridružujejo se tudi nekdanji učenci in njihovi starši. V vsaki javni ustanovi imam eno osebo, ki koordinira delo, in jo imenujem kar Palčica. V prostem času se zelo rada ukvarjam z dobrodelnim delom, saj me te dejavnosti več kot osrečujejo.

Morda še kaj drugega radi počnete v prostem času? Imate družino?

V prostem času sem rada v naravi. Rada se sprehajam po gozdu, poslušam, opazujem barve, rada sem ob morju. Če mi le uspe, preberem kakšno 'srčno' knjigo. Rada se igram s kosmato kepico sreče, zlatim prinašalcem po imenu Laik. Zelo sem povezana s starši in bratom, ki mi ob vseh 'škratovščinah' stojijo ob strani. Živim v srečni zvezi z nekom, ki je moja sorodna duša. Svojih otrok žal nimam, imam pa nečake, partnerjevo vnukinjo …

Širni Sloveniji ste postali znani zaradi dobrodelne akcije za Krisa.

Začelo se je s prvo prodajo plastičnih zamaškov za deklico z Markovca. Dekličina mama se je odločila, da bo srečo delila naprej in je donirala tono plastičnih zamaškov. Takrat sem se odločila za srečanje s Krisovo mamo. Za dečka sem izvedela že prej. Ob predaji zamaškov sem ji povedala, da zbiramo tudi za Krisove terapije. Čez dva tedna mi je sporočila, da je Kris ustrezni kandidat, da prejme najdražje zdravilo na svetu. Ko je mi povedala vrtoglavo visoko številko, sem malce pomislila in rekla, če vsak Slovenec donira en SMS, zberemo dovolj denarja.

Zvečer sem napisala kratek zapis in pričeli smo z akcijo 'Podari življenje'. Že naslednje jutro sem z učenci zajokala, saj se je ponoči na tekoči račun nateklo 8 tisoč evrov. Potem so se stvari začele odvijati s svetlobno hitrostjo. 'Skrinjice upanja' so se polnile s kovanci, pa licitacije, dobrodelni dogodki, SMS-sporočila, nakazila na tekoči račun, donatorske pogodbe ...

Ko smo zbrali dovolj denarja, smo akcijo takoj ustavili, a se je znesek še naprej večal. Kris nam je s svojo zgodbo dal priložnost pomagati tudi drugim. Poimenovali smo jih 'Krisovi prijatelji'. Še naprej bomo pomagali življenjsko ogroženim otrokom in zagotavljam, da bomo z vsakim kovancem ravnali odgovorno in spoštljivo. O tem pa ves čas transparentno poročali o stanju na tekočem računu, o transakcijah, ki bodo izključno in zmeraj namenjene hudo bolnim otrokom.

Kakšni so občutki, ko veš, da si morda pomagal nekomu rešiti življenje ali mu omogočil zdravljenje?

To so občutki sreče, ki bi jih rada delila prav z vsakim, ki je zaupal in doniral toplo misel, nasmeh ali kovance. Vsakemu od dobrodelnih škratkov bi preko objema topline rada dala čutiti, kako zelo sem mu hvaležna. Ob občutkih sreče pa se pojavi tudi močan občutek odgovornosti in spoštovanja, ki ga na tej poti čutim do dobrodelnih škratkov, pa tudi do staršev, ki so mi ali mi še bodo zaupali življenje svojega otroka, ki je največje darilo življenja.

Kris je zdaj v Ameriki. Ste v stiku z družino?

Kris je srečno priletel do Amerike in z doniranim letom zelo dobro prestal pot do Los Angelesa. V torek bodo opravili še nekaj pregledov in preiskav na kliniki. Morda bo že konec tega tedna prejel zdravilo, ki njemu in njegovi družini prinaša novo življenje. Veselim se njegovih prvih besed, prvih plazenj, morda celo korakov ... S starši si redno dopisujemo, včasih smo v kontaktu preko video klica. Pogovori so ganljivi. Ravno včeraj mi je Kris nasmejano pomahal in s svojim pogledom na svoj način povedal, da se veseli novih podvigov. Vem, da mu bo skupaj z nami uspelo.

Istočasno kot je potekalo zbiranje sredstev za Krisa, je prišla v javnost afera z društvom Maus, ki je zbiralo denar za Gala iz Dupleka. Zaradi takšnih primerov ljudje pogosto podvomijo v dobrodelne akcije. Skrbi jih, kam bo šel denar. Kakšno je vaše mnenje?

Takšnih izkušenj ne bom nikoli imela. Česa takega si ne bi nikoli dovolila. Prav je, da smo pri humanitarnih dejavnostih pošteni, saj gre za otroke, ki nujno potrebujejo našo pomoč.

Postali ste Osebnost Primorske za mesec oktober. Predsednik države Borut Pahor vas je počastil z Jabolkom navdiha.

Tega nisem pričakovala. V čast mi je, presrečna sem in še naprej se bom trudila ter dokazovala, da si vse to dejansko zaslužim. Kar pa me ne bo nikoli spremenilo. Še vedno sem in bom Larisa, ki ima rada otroke in ljudi. Naziv Osebnost Primorske meseca oktobra in Jabolko navdiha posvečam vsem, ki so omogočili, da je pravljica o Palčici Pomagalčici in dobrodelnih škratkih postala resničnost.

Kakšni so načrti društva za prihodnost?

Ostati majhni in srčni ter risati nasmehe na obraze otrok iz različnih ranljivih skupin. Hvaležni in vedno transparentni, do neba in še dlje.

Pripravljate v prazničnem času ob koncu leta še kakšno dobrodelno akcijo?  

Pripravljamo obdarovanje za otroke pod okriljem našega društva. V pakete sreče bodo donatorji dali nekaj toplega, igrivega, nagajivega, nekaj za sladokusce, nekaj za modrece različnih starosti. Gre za borce, ki pogumno premagujejo hude bolezni. Gre za otroke, katerim starši ne zmorejo pričarati prazničnih trenutkov, si jih pa vsak otrok zasluži. Gre za otroke, ki jim bomo narisali nasmehe.