Kot smo poročali včeraj, je Boris Popovič po dolgem medijskem molku za Regional pojasnil razloge, zaradi katerih se je odločil odstopiti od nakupa ladje Laho. Njegova odločitev je bila predvsem posledica kritičnega stanja plovila – po njegovih besedah je ladja "samo še kup starega železa", brez zgodovinske ali tehnične vrednosti, saj je bila izdelana v tujini in v Slovenijo pripeljana že praktično odslužena. Strokovnjaki iz ladjedelnice na Krku so potrdili, da je železni trup ladje poškodovan, že osnovno čiščenje trupa je razkrilo veliko lukenj, zaradi česar ladja ni varna za plovbo in ni mogoče pridobiti ustreznega plovnega dovoljenja.

Popovič je pojasnil, da je njegov prvotni načrt vključeval obnovo notranjosti ladje, posodobitev gostinske ponudbe in pridobitev plovnega dovoljenja za naslednjih pet let, vse to z lastnimi sredstvi, brez pomoči države ali občine. Zaradi strokovnih izsledkov je ugotovil, da ladje ni mogoče varno pripraviti za nadaljnjo uporabo, zato je od nakupa odstopil.

Boris Popovič

Posebej kritičen je bil do Gašparja Gašparja Mišiča, ki je ladjo javnosti predstavil kot projekt, ki naj bi postal pomorski muzej. Popovič ga je označil za nekoga, ki uporablja "poceni politični samopromocijski trik", s katerim naj bi pridobil javna sredstva in vključil številne javne funkcionarje v projekt, ki po njegovih besedah meji na zlorabo položaja in nečedne prakse. Prav tako je kritiziral podporo koprskega župana Aleša Bržana, ki je po njegovih besedah brezglavo podprl Mišičeve namene, vključno z obljubami o brezplačni uporabi priveza in carinskega pomola.

Popovič je opozoril tudi na pretekle prakse, saj naj bi bila plovna dovoljenja za ladjo v preteklosti pridobljena prek poznanstev, kar bi lahko ogrozilo nič hudega sluteče uporabnike. Po njegovem mnenju bi morebitna nesreča na ladji Laho imela resne posledice, zato je bila njegova odločitev o odstopu logična in utemeljena na realni oceni stanja plovila.

Na koncu je izpostavil, da njegov odstop ni bil motiviran z željo po medijski pozornosti ali "junaštvu", temveč izključno z razsodnostjo, skrbjo za varnost in kritiko politične ter medijske uporabe Mišičeve "rešitve", ki po njegovem služi predvsem lastnim interesom in neupravičenemu pridobivanju javnih sredstev.

Mišič: "Popoviča spoštujem in cenim njegove pogumne in razvojno usmerjene odločitve"

Gašpar Gašpar Mišič je v odzivu na očitke Borisa Popoviča glede ladje Laho v uvodu najprej poudaril, da Popoviča spoštuje in ceni njegove pogumne in razvojno usmerjene odločitve v času, ko je vodil Mestno občino Koper, a se z njim razlikujeta pri pogledu na ladjo. "Tudi pri ladji Laho sem prepričan, da je imel dobre namene – vendar je ladjo gledal skozi pragmatično, funkcionalno prizmo. Jaz pa sem jo moral pogledati drugače – kot nacionalni artefakt," je poudaril Mišič.

Na očitek, da je ladja Laho "kup starega železa" in nevarna za plovbo, je Mišič odgovoril, da je Popovič govoril pravilno, a le, če ladjo ocenjujemo kot komercialno plovilo. "Toda jaz ladje niti za trenutek nisem obravnaval kot komercialno plovilo. Zame je Laho: muzejski artefakt, 122 let stara kovičena konstrukcija, zadnja velika ladja pod slovensko zastavo, del kulturne krajine Slovenske Istre, najstarejša ohranjena kovana ladja v širši regiji, starejša od Titanika," je poudaril. Mišič je pojasnil, da je stanje trupa za njeno starost presenetljivo dobro, kar so mu potrdili tudi strokovnjaki, in da ladja ne bo več plula kot komercialna plovila, temveč bo služila kot muzejski objekt, podobno kot HMS Belfast ali Vasa.

Gašpar Gašpar Mišič

Mišič zavrača očitke o samopromociji

Na očitke o politični samopromociji je Mišič odgovoril odločno: "Nobenega nastopa nisem iskal. Moja vloga je bila samo ena – ustaviti razrez ladje, ki bi bil nepopravljiva izguba za Slovenijo. Kar se tiče financ: ne potrebujem proračunskega denarja, davkoplačevalci ne bodo plačevali mojega projekta, jaz nosim stroške. Če je to ‘samopromocija’, potem naj bo – raje takšna, kot da gledamo, kako se uničuje zgodovina."

Mišič je zanikal, da bi bil njegov projekt usmerjen v gostinsko dejavnost, kot trdi Popovič. "Lahko ga razumem – on je LADJO obravnaval kot poslovni projekt, jaz pa kot kulturni. Povsem jasno piše: LAHO = multimedijski muzej pomorstva, ribištva, ladjedelništva, Luke Koper, pomorske šole, pomorske policije … Nikjer ni govora o gostinskem objektu kot poslovnem cilju," je poudaril.

Na vprašanje o vključevanju ministrstev, občin in javnih institucij v projekt je Mišič izpostavil, da je to zakonito in pričakovano: "Ko gre za zadnji artefakt slovenske pomorske dediščine, je legitimno in pričakovano, da občine izrazijo podporo, da stroka poda mnenje, da ministrstvo preveri možnosti financiranja muzejev in da se zaščiti kulturni objekt nacionalnega pomena. Nobenega javnega denarja nisem prejel. Vse institucije delujejo v svojem pravnem okviru."

Mišič: "Tveganje je moje, stroški so moji, odgovornost je moja"

Mimogrede je Mišič kritike označil za pretirane: "Lahko temu rečete telenovela, jaz temu rečem bitka za zadnji ostanek naše pomorske identitete. Če je dramatično, je samo zato, ker je bila ladja že dobesedno dan pred razrezom. Nameni so zelo preprosti: ohraniti zgodovino, postaviti prvi slovenski pomorski muzej na ladji, ustvariti kulturni simbol za mesto in državo, stabilizirati in konservirati edini preostali kovičeni artefakt. Kdor v tem vidi ‘osebno korist’, naj zapiše, katero. Tveganje je moje, stroški so moji, odgovornost je moja. In ponosen sem na to."

Ob tem je še opozoril, da so kritiki napačno razumeli projekt kot kaprico ali romantiko, medtem ko gre v resnici za dolžnost: ohraniti edini preostali kovičeni artefakt slovenske pomorske zgodovine, ki je 33 let ponosno vihral slovensko zastavo, ter ga preoblikovati v simbol pomorske dediščine in kulturni muzej za prihodnje generacije. "Kritiki govorijo, kot da je odločitev ohraniti zadnjo slovensko ladjo igra. Ne — to je odgovornost. In kdo te odgovornosti ni čutil 33 let, ko je Laho služila Sloveniji? Kritiki zagotovo ne."

Mišič je izpostavil tudi širši pomen projekta za slovensko pomorsko dediščino: "Slovenija ima srednjo pomorsko šolo, visoko pomorsko šolo, tisoče pomorščakov po svetu, toda nima flote. Niti ene same ladje. Niti enega artefakta. Edina ladja, ki je 33 let ponosno vihrala slovensko zastavo — LAHO — je bila tik pred razrezom. In to naj bi bil 'racionalen' konec? Jaz temu rečem dolžnost."

Za Mišiča je projekt ohranjanja ladje Laho predvsem čustveno in simbolno vprašanje: "Ko kritiki vprašajo: 'Zakaj ravno LAHO?' Odgovorim: ker je zadnja, ker je 33 let nosila slovensko zastavo, ker je starejša od Titanika, ker je zadnji kovičeni artefakt slovenske pomorske zgodovine, ker so vse ostalo že uničili, in ker simboli naroda niso racionalni — so emocionalni."

Zaključil je, da bo Laho služila kot simbol slovenske pomorske duše: "Bo muzej. Bo spomenik pomorščakom, ribičem, ladjarjem, ladjedelništvu, Luki, našim prednikom. Bo zgodba, ki bo preživela vse nas."