Marija Brumen

V Tokiu tekla tudi dobrodelno

"Ko sem pritekla skozi cilj, sem jokala kot dež," za 24ur.com prizna 63-letna Marija, ki se je pred nekaj dnevi vrnila iz Tokia, kjer je tekla tudi za dobrodelne namene. "To je bila dirka mojega življenja, še posebej zato, ker sem tokrat tekla tudi dobrodelno," pove. Svoj ciljni čas je ocenila na 3 ure in 50 minut, na koncu pa pretekla razdaljo v 3 urah, 49 minutah in 54 sekundah, kar pomeni, da je svoj cilj presegla za šest sekund.

Tokijska izkušnja pa ni bila enostavna. "Bilo je zelo vroče, opečena sem po nosu in ramenih. V nedeljo je bilo 21 stopinj Celzija, v ponedeljek pa 0, celo sneg je padal – neverjetna razlika!" Ob tem jo je precej zdelala menjava časovnega pasu, hkrati pa tudi gneča med tekači. "Do 10. kilometra sploh nisi mogel teči, tako natrpano je bilo, Japonci pa nas niso spuščali po intervalih. Če ne bi bilo tako, bi zagotovo tekla še vsaj dve minuti hitreje."

Od prve zaobljube do največjih dosežkov

Ljubezen do teka je Marija razvila že kot otrok, a zaradi življenja na kmetiji ni imela priložnosti, da bi se z njim resneje ukvarjala. Vedno je bila aktivna – hodila je v hribe, nikoli ni bila "kavčarka". Na 1. januarja 2012 je sklenila, da bo pri 50 letih začela redno teči. Tri leta kasneje je pretekla svoj prvi maraton v Radencih, nato pa je maraton postal njen način življenja.

"Delala sem kot računovodja, kjer si non-stop za računalnikom. Tek mi je predstavljal odmik, sprostitev, rutino, nekaj, kar me je hkrati polnilo in praznilo. Nikoli nisem imela trenerja, tekaške ure dolgo nisem nosila. Preprosto sem tekla – vsaj 10 kilometrov, ne glede na vreme. Tek je bil moja meditacija," pove.

Marija nikoli ni sledila strogim trening načrtom. "Imam srečo, da imam takšno telesno sposobnost, da lahko enakomerno tečem vseh 42 kilometrov. Na svetovnem prvenstvu v Sydneyju sem imela na vsakih pet kilometrov odstopanje le dve do tri sekunde. Nikoli ne trpim in nikoli nisem imela poškodb."

Vseh sedem največjih maratonov na svetu

Marija je 15. septembra 2024 kot edina Slovenka tekla na svetovnem prvenstvu v Sydneyju, kjer je tekmovala v Age Group World Championships. Novembra je Sydney uradno postal sedmi največji svetovni maraton, s čimer se je Marija vpisala v zgodovino kot prva Slovenka, ki je pretekla vseh sedem največjih maratonov (Abbott World Marathon Majors).

V svojo tekaško zbirko je dodala maratone v Berlinu, Londonu, New Yorku, Chicagu, Bostonu, Sydneyju in Tokiu. Povprečni čas pri vseh teh maratonih je bil 3 ure in 55 minut.

"Niti sanjalo se mi ni, da bom kdaj tukaj. Vse se je začelo z Berlinom, potem pa sem videla, kako velika stvar je to. Leta 2017 si nisem mislila, da bom sedem let kasneje zaključila ta neverjeten projekt."

Najlažji Berlin, najtežji Sydney

"Najlažji maraton mi je bil Berlin, skupaj s Chicagom in Tokiem, saj so dokaj ravninski. Najtežji pa je bil Sydney – zaradi 648 metrov višinske razlike, takoj za njim pa Boston in New York, kjer so dolgi mostovi predstavljali velik izziv."

Najbolj čustvena izkušnja? Atene. "Če sem prava maratonka, moram teči tudi v Atenah, kjer se je vse začelo!" Maraton v Atenah sicer ni del največjih sedmih, a zanjo ima posebno mesto. "Leta 2018 so tam divjali požari, umrlo je 100 ljudi. Ko smo tekli skozi tisto vas, so nam domačini, ki so preživeli, v roke podarjali oljčne vejice. Jokala sem kot dež. To je bila nepozabna izkušnja."

Tekaška strast in dobrodelnost

Tokijski maraton je bil zanjo še posebej poseben, saj se nanj ni mogla uvrstiti preko norme, ampak je dobila možnost nastopa preko dobrodelne donacije Društvu za boj proti raku.

"Tokijski maraton ima 40 dobrodelnih organizacij in v ta namen ponudi 5000 štartnih številk. Prijavila sem se, ponudila nekaj več od spodnje meje in izbrali so me. To sem želela storiti tudi zaradi soseda, ki se bori z rakom. Tako sem Tokio odtekla kot uradna dobrodelna tekačica iz Slovenije," pove ponosno.

Težje od maratonov – potovanja

Čeprav se s tekom nikoli ni pretirano obremenjevala, ji večji izziv kot maratoni predstavljajo letalska potovanja. "Ko sem letela v Chicago, so bile turbulence. Če je bilo slabo tistim, ki jim sicer nikoli ni, kako naj ne bi bilo meni? Zato vedno molim, da bo let čim bolj miren!"

Čas za nove izzive

Zdaj, ko je pretekla vseh sedem največjih svetovnih maratonov, se bo Marija posvetila krajšim razdaljam in drugim aktivnostim. "Spoštujem svoja leta, nočem poškodb. Odločila sem se, da se bom odslej osredotočila na polmaratone."

Poleg teka uživa tudi v obdelovanju vrta, ki ga neguje skupaj z možem. "Sva popolnoma samooskrbna – vso zelenjavo pridelava sama." Njeno največje veselje pa ostaja narava, gibanje in aktivno življenje, piše 24ur.com.

Mož je njen največji podpornik. "Hčerka že skoraj 20 let živi v Ljubljani, midva pa počneva vse skupaj – hodiva, tečeva na smučeh, prehodila sva slovensko Jakobovo pot in dvakrat Slovensko planinsko transverzalo. Samo teči pa ne mara!" se nasmehne in doda: "Pač nismo vsi za vse!"