"Ko sem opazil, da nekaj vohlja po tleh, sem ga takoj poklical k sebi in priplaval je nazaj v vodo. Čez kakšno minuto, dve sem videl, da mu iz nosa sili nekakšna pena," pravi Davorin, nesrečni lastnik psa.

Sprva je Davorin pomislil na stranske učinke zaužitja slane morske vode, "a potem se je šele začelo … bruhanje, driska, še več pene … Nisem vedel, kaj točno se dogaja, a vedel sem, da je resno. Fantom sem rekel, da bom zaštartal proti kampu do dežurnega veterinarja, oni pa naj spravijo skupaj stvari in pridejo za mano."

Po pomoč

Kužka je v naročju nesel v hrib, da čim prej pride do pomoči. "Hitel sem, kolikor se je dalo, in upal, da se bo dobro končalo. A Bushyjevo stanje se je slabšalo … Par z majhnim psom, ki sem ga srečal na poti, me je spremljal do vrha, pomagal mi je s klici okoliškim veterinarjem, pa mu ne bi bilo treba," opisuje lastnik poginulega psa.

Po tridesetih minutah mukotrpnega nošenja psa do vrha hriba v upanju, da ga čim prej preda dežurnemu veterinarju, je pri sosednji hiši našel vodo: "Da ohladim psa, kot so nas učili na tečaju za reševalce … Treba je zožiti žile, zmanjšati pretok krvi, umiriti utrip … njegove sluznice so postajale blede, bil je vedno bolj neodziven … Moral sem ohladiti tudi sebe, zato sem se polil z vodo iz cevi. Iz hiše je stopila ženska in začela tuliti name, ali sem se prišel tuširat na njihov vrt in kako si drznem kar vzeti vodo, ne da bi vprašal," Opisuje nesrečni Davorin. Ženska, lastnica hiše, pred katero je bila voda, je hladnokrvno dejala: "A mislite, da je to prvi pes, ki tule umira in se trese?"

Umrl na poti v Ljubljano

Na žalost veterinarja ni bilo nikjer. Nesrečnež se je odločil psa na hitro odpeljati v Ljubljano, a je ubogi psiček pri Ravbarkomandi umrl.

"Nagonsko sem ga začel oživljati, 15/2, kakor so nas učili, s kolegom reševalcem sva se izmenjevala in izvajala oživljanje več kot 10 minut. Potem sva se bila prisiljena ustaviti in si priznati, da je Bushy poginil. Razjokal sem se kot mali otrok in nisem bil edini. Zavil sem ga v šotorsko krilo, ga dvignil v naročje in se usedel v avto. Tako sem ga držal vse do doma. Drugače mu nisem mogel več pomagati," je Davorin komentiral nudenje prve pomoči Bushyju.

"Dragi moj Bushy, počivaj v miru!" je dejal na koncu in odločno dodal, "ne bom razlagal, kaj bi naredil tistemu, ki je bil takšen frajer, da ga je pustil tam, ampak lahko mi verjamete, da se mu ne bi zgodilo čisto nič lepega! Nastavljati strup v naravi, kjer lahko nanj nabaše kdor koli, je neodgovorno in barbarsko!"

Davorinovo zgodbo lahko v celoti preberete tu.