Nasilje v partnerskem odnosu je pri skoraj polovici žensk v Sloveniji trajalo več kot pet let. Vsaka šesta ženska je poročala o fizičnem ali spolnem nasilju izven partnerskega odnosa, medtem ko je na ravni EU o tem poročala vsaka peta. Najpogostejši morilci so nekdanji ali zdajšnji partnerji. Lani je po svetu umrlo 83.000 žensk in deklet, več kot polovica pod roko svojega partnerja ali družinskega člana. Femicid je skrajna točka niza nasilnih dejanj, ki se lahko začnejo z nadzorom, grožnjami in nadlegovanjem.

Na Društvo za nenasilno komunikacijo smo se obrnili z vprašanji o tem, kakšna je problematika nasilja nad ženskami v slovenski Istri, osvetlili pa so tudi nekaj mitov, ki so v javnem diskurzu o nasilju nad ženskami še vedno prisotni.

Letos v Kopru pomoč poiskalo okoli 200 žensk 

"Na območju slovenske Istre je situacija podobna kot drugje po Sloveniji, nasilje nad ženskami še vedno vztraja," pojasnjujejo uvodoma in navajajo, da se je na koprsko enoto Društva za nenasilno komunikacijo v letošnjem letu do konca oktobra obrnilo okoli 200 oseb, ki so poiskale pomoč, ker so doživljale nasilje. Sicer se letno na društvo obrne več kot 1000 žrtev nasilja.

Nasilje se še vedno povečini dogaja doma, v domačem okolju, "kar pomeni, da do njih povzročajo nasilje njihovi partnerji ali bivši partnerji, lahko tudi kdo od staršev ali otrok, a redkeje".

Začarani krog nasilja, v katerega so ujete žrtve, se začne na različne načine. "Povzročitelj nasilja žrtev pogosto poskuša osamiti na različne načine – tako da ji preprečuje stike z drugimi ali kvari njene odnose, tako da širi laži o njej, lahko ji preprečuje, da bi se družila, imela zaposlitev ali hobije, nadzoruje njene telefonske stike ali aktivnosti na spletu," opisujejo.

Obenem dodajajo, da sta izolacija in nadzorovanje žrtve "velik rizični faktor, da oseba ne dobi ustrezne pomoči, saj jo težko poišče, hkrati pa začne tudi vedno bolj dvomiti vase in svojo presojo, sooča se z občutki krivde in sramu in v takem primeru bo še težje poiskala pomoč".

Odziv tistih, ki se jim žrtev prvo zaupa, je ključen

Pomemben je tudi odziv tistih, ki se jim žrtev najprej zaupa: "Vemo tudi, da se žrtve praviloma najprej obrnejo na nekoga iz svoje socialne mreže. Če odziv osebe, ki se ji žrtev zaupa, ni podporen - npr. "potrpi še malo", "pa saj ni tako hudo", "ali morda ne pretiravaš", "pa tako prijazen je sicer" - bo žrtev težje poiskala pomoč drugje."

"Dobro je, da je pomoč, ki je na voljo, razpršena po celotni Sloveniji, da je brezplačna, specializirana in dobro prepoznana. Vse to žrtvam olajša dostop do pomoči," poudarjajo.

Ničelna toleranca do nasilja - dokler ni nasilen znanec

Je pa v naši družbi še vedno zelo prisotno prelaganje odgovornosti za nasilje na žrtev, kar se kaže tudi na družbenih omrežjih. "Čeprav na načeli ravni vsi zagovarjamo ničelno toleranco do nasilja, da se torej strinjamo, da nasilja ne smemo dopuščati, spodbujati, minimalizirati ali opravičevati, se v praksi to pogosto dogaja. Prav tako se bo vsak na prvi pogled strinjal, da je za nasilje odgovoren tisti, ki ga povzroča in da je nasilje nedopustno," poudarjajo.

In čeprav se na prvo žogo vsi strinjamo, da je nasilje nedopustno, odgovoren pa povzročitelj, so odzivi ob nasilju v praksi drugačni. "V praksi pa opažamo, da se ljudje lahko v konkretnih primerih odzovejo povsem drugače. Ko opazijo, da je nasilen njihov sosed, znanec, sodelavec, bodo ljudje hitro začeli iskati razloge pri žrtvi, sploh če se ta ne vede tako, kot mislijo, da bi se morala žrtev vesti. Pričakujejo ponižnost, prestrašenost, zadržanost, a žrtve so lahko tudi zelo jezne, se borijo zase, lahko imajo številna samodestruktivna vedenja, ki so posledica nasilja, in v takih primerih se ljudje neredko odzovejo z obtoževanjem žrtve. Rečejo, "saj ni čudno, da je nasilen do nje, saj vsak dan pije" ali "ampak tudi ona bi bila lahko bolj tiho, če ve, da je nasilen" ali "zakaj pa je šla z njim v stanovanje, kaj pa je pričakovala drugega" in podobno," pravijo.

Ideje patriarhata, ki se ga sploh ne zavedamo

In dodajajo, da gre za izraz "globoko zakoreninjenih tradicionalnih in patriarhalnih stališč in predsodkov, ki se jih pogosto sploh ne zavedamo, saj smo odraščali v družbi, ki nenehno reproducira ideje o tem, da imajo moški v odnosu več pravic kot ženske in da so na tak ali drugačen način žrtve same krive, da so doživele nasilje".

Prosili smo jih tudi za komentar na primer, ki je nedavno odmeval v javnosti – nekdanji slovenski nogometni reprezentant Tim Matavž, ki je pred sodiščem priznal nasilje v družini, prejel le denarno kazen. Ob tem je vredno omeniti še, da je bil obsojen hudega ekonomskega, psihičnega in fizičnega družinskega nasilja, vse do groženj z umorom. Kazen, ga bo udarila le 'po žepu' – prejel je namreč denarno kazen v višini 2790 evrov. Generalna državna tožilka je sicer glede omenjenega primera odredila strokovni nadzor. 

Tim Matavž

Denarna globa ni ustrezna kazen

Na Društvu za nenasilno komunikacijo pojasnjujejo, da se je skozi raziskave in tudi skozi delo s povzročitelji nasilja pokazalo, da bo povzročitelj spremenil svoje nasilno vedenje, če bodo posledice, ki jih bo zaradi nasilja deležen, zanj zelo neprijetne. "Če so posledice mile ali jih sploh ni, bo z nasiljem nadaljeval in ga še stopnjeval. Zato je pomembno, da sodišča tudi z izrekanjem ustreznih kazni, kar vsekakor niso denarne globe, in s stopnjevanjem kazni, kadar gre za kršitve ukrepov, sporoča, da država takšnega vedenja ne bo dopuščala," so jasni.

Umik v varno hišo je skrajni ukrep

Žrtve se lahko pred nasiljem odmaknejo v varne hiše – te so na različnih koncih Slovenije, delujejo pa v okviru nevladnih organizacij ali centrov za socialno delo. Vse hiše so na tajnih lokacijah, saj je prav to eden od varnostnih mehanizmov, kako zaščititi najbolj ogrožene žrtve, ki potrebujejo umik v varno hišo.

"Menimo, da je umik v varno hišo skrajni ukrep, ko nič drugega ne deluje, saj bistveno poseže v vsakdan žrtve in zahteva od nje veliko prilagajanja. Tudi žrtev se mora strinjati s to obliko pomoči. Neustrezno je, da žrtve silimo, naj se umaknejo, saj je potrebno uporabiti ostale mehanizme, ki omogočajo njihovo zaščito na druge načine," so zapisali.

Kot učinkovit način se je izkazala tudi prepoved približanja, ki jo lahko policija ali sodišče izreče povzročitelju, žrtve nasilja v družini pa imajo tudi možnost, da zaprosijo za zaščitne ukrepe po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), še pojasnjujejo na društvu.