Zapisi povedo, da se je začelo na Obali razvijati veslanje ob koncu prejšnjega stoletja. V Kopru denimo, že leta 1880, za časa Avstro-Ogrske monarhije. Dve leti kasneje so imeli Koprčani že svoj veslaški klub "Circolo canotieri Libertas". Istra je pred vojno pripadala Italiji. Pričelo se je obdobje fašizma, ki si je močno prizadeval združevati mlade v športu. Deležni so bili vsestranske podpore oblasti, z namenom dokazati svetu, da je to ozemlje neločljivi del Italije.

Zlati Pullino

V obdobju med obema vojnama je veljalo, da četverec s krmarjem iz Izole ali Kopra, ki zmaga v medsebojnem obračunu veslačev iz teh mest, postane olimpijski prvak. Leta 1928 so Izolani v Amsterdamu osvojili zlato, Koprčani pa štiri leta kasneje v Los Angelesu srebro.

Veslaški klub Pullino so v Izoli ustanovili leta 1925. Pullino je bilo ime podmornici, na kateri je leta 1916 potonil italijanski heroj Nazario Sauro. Izolski četverec s posadko, ki so jo sestavljali Giovanni Delise, Nicolo Vittori, Giliante D'Este, Valerio Perentin in krmar Renato Perentino, je leta 1928 zmagal na Italijanskem prvenstvu in se uvrstil na olimpijske igre v Amsterdamu. Devetnajstletnih Izolčanov na Nizozemskem nihče ni imel za favorite, saj so bili menda premladi in premalo izkušeni, povrhu pa še prvič daleč stran od doma. Baje so v Amsterdamu prvič videli Japonce in jih, vsaj tako so pisali časopisi, zamenjali za palčke. Kakorkoli že, Pullinov četverec je poskrbel − takrat so temu rekli tako − za čudež. V predtekmovanju je izločil favorizirane Nemce, v finalu pa za nekaj dolžin čolna premagal Švicarje in tako Italiji priboril prvo olimpijsko zlato v četvercu s krmarjem. Po olimpijskih igrah je posadko seveda sprejel sam Benito Mussolini. 

Prihaja mladi rod

Po vojni se je Pullino preselil v Italijo, v Izoli pa so šele leta 1958 ustanovili klub Argo, ki je nadaljeval veslaško tradicijo.

Med najbolj uspešnimi veslači takoj po vojni veljajo Jadran Barut, Lucijan Kleva, Silvo Juriševič, Dušan Milutinovič, Luciano Dudine, Karlo Krebelj, Armido Tul in Jure Juriševič. Jugoslovanski osmerec, katerega sestavni člen je bil tudi Kleva, je uspešno nastopal na svetovno uveljavljenih regatah: v Lyonu, Beogradu in Egiptu. Iz osmerca so na teh regatah sestavljali tudi ekipi četvercev, vse to pa je prispevalo, da so nanizali še nekaj zmag in drugih mest.

Pot do še večjih uspehov, do še večjega vzpona veslaškega športa v Izoli, so Argovci videli v izgradnji zimske veslarne. Idejo sta moralno podprla ZTK in OK SZDL, vendar dalj od zasutja zaliva v parku Arigoni ni prišlo. Na uresničitev zamisli je bilo treba počakati skoraj še desetletje. Zalogaj je bil tedaj le prevelik, četudi je bilo klubu na voljo kar petkrat več denarja kot leta 1970. Barve državne reprezentance so v tistem obdobju zastopali: Gino Grgeta, Bruno Puhar, Aleksander Stanič in Orjano Ukota, ki so osvojili na svetovnem prvenstvu v Ratzeburgu (ZRN) 12. mesto v četvercu.

Velja tudi omeniti sedmo mesto mladinskega dvojca »s« (Aleksander Stanič, Egidij Krajcar krm. Bonassisi), ki so ga osvojili (v izposojenem čolnu) na SP v Montrealu v Kanadi.

Leta 1979 je zabeležil nadvse pomemben uspeh še četverec »brez« (M. Kocjančič, M. Sajinčič, V. Krulčič, S. Petretič), ki je na neuradnem svetovnem prvenstvu za lahke veslače na Bledu pristal na desetem mestu. Ta ekipa je posegla tudi po naslovu prvaka Jugoslavije (Argovci so osvojili še dve tretji mesti), medtem ko je bila na močni mednarodni regati v Luzernu četrta.

Leta 1991 je nase najbolj opozoril Erik Tul. Tedaj sedemnajstletni Erik se je v novi tekmovalni sezoni dokopal do prepričljive zmage in naslova svetovnega prvaka v enojcu za mladince. S tem podvigom iz Montreala se je Tul pridružil skupini izolskih veslačev, ki so s svojimi uspehi ponesli ime mesta Izole v širni svet. Tekmovalno leto je bilo tudi sicer dokaj bogato z uspehi, saj so se Argovci vrnili z 'državnega' prvenstva s tremi zmagami, z več uspešnimi nastopi na drugih tekmovanjih. Poleg Tula sta bila takrat v tekmovalnih vrstah najbolj izstopajoča Igor Božeglav in Iztok Butinar.

Slednji nam je rekel, da še vedno imajo kopico mladih, ki obiskujejo veslaški klub, vendar je sedaj težje sestaviti osmerec, kot je bilo pred leti: "Mladi sedaj bolj kot se ukvarjati s športom presedijo dneve za računalnikom. Sicer je pa tudi težko uskladiti čas za osem oseb." Zanimivo je, da se z veslanjem ukvarja vse več deklet. V zimskem času, ko vremenski pogoji zaradi burje in mraza niso ugodni, veliko delajo na simulatorjih in v telovadnici, sicer pa odidejo tudi na priprave v Šibenik. Veslaški čoln stane 9.000 evrov, tekmovalni veslač pa ima letno tudi 20.000 evrov stroškov, kar pa tudi v teh kriznih časih ni malo.

Letos se bodo udeležili kar nekaj tekmovanj, med drugim bodo odpotovali v turško mesto Mersin, kjer se bodo to poletje odvile Sredozemske igre. Izolan Rajko Hrvat pa bi utegnil tukaj doseči visok rezultat.