"Posredniki so govorili, da so dekleta iz province Guizhou varčna," pravi Wang. Zagotavljali so mu, da znajo skrbeti za gospodinjstvo, prihajajo iz skromnejših družin in si po poroki želijo ustaljenega družinskega življenja.

Wang se je zato odpravil v Guiyang, glavno mesto province Guizhou na jugozahodu Kitajske. Agencija mu je zagotovila, da bo preverila preteklost žensk, ki mu jih bo predstavila. Obljubila mu je tudi odškodnino, če bi se pozneje izkazalo, da je bil žrtev prevare.

V nekaj dneh je spoznal sedem žensk, vendar mu nobena ni ustrezala. Nato so mu predstavili osmo kandidatko, ki se mu je zdela idealna. Povedala mu je, da ni bila nikoli poročena in da nima otrok. Wang jo je opisal kot preprosto oblečeno, zadržano in iskreno.

Pred poroko sta se srečala le štirikrat ali petkrat, posamezno srečanje pa je trajalo zgolj od osem do deset minut. Kljub temu sta se že nekaj dni po prvem srečanju odločila, da se bosta poročila.

Za poroko porabil več deset tisoč evrov

Wang je agenciji in za celoten postopek plačal več kot 300.000 juanov oziroma okoli 40.000 evrov. Ko je prištel še stroške poroke in druge izdatke, je ocenil, da ga je vse skupaj stalo med 400.000 in 500.000 juanov.

Tako hitra odločitev za poroko se morda zdi nenavadna, vendar je prav na takšnih primerih zrasla industrija tako imenovanih "instant porok", ki se je v zadnjih letih močno razširila v nekaterih delih Kitajske. Agencije moškim, ki težko najdejo partnerko, obljubljajo, da jim bodo v zelo kratkem času predstavile ženske, ki se želijo poročiti.

Wang je sprva verjel, da je končno našel žensko, ki jo je iskal več let. Toda že nekaj mesecev po poroki so ga začeli kontaktirati izterjevalci dolgov. Povedali so mu, da jim njegova žena dolguje denar.

Wang je zaradi tega postal sumničav in pregledal njen telefon. V njem je našel dokumente, iz katerih je izvedel, da resnica o njegovi ženi ni bila takšna, kot mu jo je predstavila pred poroko.

Odkril, da je bila že trikrat poročena

Dokumenti so razkrili, da je bila njegova žena nekdanja hostesa v karaoke baru, da je bila že trikrat poročena in da ima tri otroke. Poleg tega je imela velike dolgove in resno spolno prenosljivo bolezen. Wang trdi, da mu ni povedala resnice niti o svoji starosti.

Ko ji je Wang povedal, kaj je odkril, je pristala na ločitev, vendar denarja ni želela vrniti. Zato se je obrnil na agencijo, prek katere jo je spoznal, in pričakoval, da mu bo pomagala. Ko je prišel do njihovih prostorov, pa so bile pisarne prazne, agencija pa je izginila.

Wang se zdaj poskuša ločiti in dobiti nazaj vsaj del svojih življenjskih prihrankov. A posledice zanj niso samo finančne. Pravi, da ga starši krivijo za to, kar se je zgodilo, sam pa trpi zaradi nespečnosti in tesnobe ter se težko osredotoča na delo.

Na Kitajskem je 30 milijonov več moških kot žensk

Wangova zgodba je del precej širšega problema. Dolgoletna kitajska politika enega otroka je skupaj s tradicionalno naklonjenostjo moškim potomcem povzročila velike demografske posledice. Na Kitajskem danes živi okoli 30 milijonov več moških kot žensk. Težava je še posebej izrazita v manjših mestih in na podeželju, kjer številni moški težko najdejo partnerko.

Obenem so pričakovanja do moških, ki se želijo poročiti, visoka. Wang pravi, da se od ženina pogosto pričakuje, da ima hišo in avtomobil ter plača tako imenovano "ceno neveste". Gre za denarni znesek, ki ga ženinova družina izroči nevesti ali njeni družini.

Pritisk je lahko še posebej velik za moške, ki so že v poznih tridesetih letih in se še niso poročili. Prav njih so kot svoje potencialne stranke prepoznale agencije, ki so iz hitrega iskanja žensk za poroko razvile donosen posel.

Oblasti začele ukrepati proti prevaram

Agencije za zmenke na Kitajskem niso nič novega, vendar se je trg hitrih porok v zadnjih letih močno razširil. Z njegovo rastjo so se pojavile tudi številne obtožbe o prevarah in drugih nezakonitih praksah.

Med januarjem 2024 in marcem 2025 so kitajski tožilci kazensko preganjali 1546 oseb zaradi kaznivih dejanj, povezanih s posredovanjem pri sklepanju zakonskih zvez. Razmere so postale tako resne, da je pet državnih organov sprožilo skupno nacionalno akcijo proti nepravilnostim.

V enem od primerov naj bi agencija kot vabo uporabljala natakarice iz karaoke barov. Po navedbah oblasti jim je na ta način od 128 moških uspelo izvabiti več kot 2,5 milijona juanov oziroma okoli 320.000 evrov.

Poročil se je le sedem dni po prvem srečanju

Wang ni edini moški, ki trdi, da je zaradi takšnega načina iskanja žene ostal brez velike vsote denarja. Njegovo stanovanje v Guiyangu je sčasoma postalo zbirališče moških s podobnimi izkušnjami. Nekateri poskušajo izslediti lastnike izginulih agencij, drugi pa želijo dobiti nazaj denar od žensk, ki so jih zapustile kmalu po poroki.

Med njimi je 59-letni Xu Rulin, ki je porabil skoraj 500.000 juanov, da bi prek agencije našel ženo za svojega sina. Oče in sin sta odpotovala v Guiyang, kjer je sin spoznal potencialno nevesto. Vse se je odvilo izjemno hitro: le sedem dni po prvem srečanju sta se poročila.

Po Xujevih besedah je njegova nova snaha skoraj takoj po poroki začela postavljati finančne zahteve. Želela je, da ji kupijo iPhone in dajo denar za začetek posla. Nato je zahtevala še 120.000 juanov za poročno obleko in nakit, družina pa ji je bila pripravljena kupiti tudi hišo.

Toda manj kot dva tedna po poroki je ženska pobegnila. Policija jo je pozneje pridržala, zakon se je končal z ločitvijo, aretirani pa so bili tudi lastniki agencije. Xu še vedno poskuša dobiti nazaj vsaj del denarja, ki ga je izgubila njegova družina.

Agencije se zanašajo na besedo posrednikov

Eden od lastnikov agencije za zmenke v Guiyangu je za BBC povedal, da na Kitajskem obstaja ogromen trg za "instant poroke". Po njegovih besedah se je ta dejavnost močno razširila predvsem v zadnjih dveh ali treh letih.

Agencije povezujejo ženske iz tega dela Kitajske z moškimi iz drugih provinc. Ti so lahko razmeroma premožni, vendar težko najdejo partnerko zaradi svoje starosti, kraja bivanja ali drugih okoliščin.

Lastnik je priznal, da njegova agencija uradno ne preverja preteklosti žensk, ki jih predstavlja svojim strankam. Namesto tega se zanaša na lokalne posrednike, ki trdijo, da kandidatke in njihove družine poznajo. Po njegovih besedah je več kot 90 odstotkov informacij, ki jih stranke posredujejo agencijam, resničnih. Primeri, kot je Wangov, pa kažejo, kako resne so lahko posledice, če preverjanje informacij odpove.

Zakonsko prevaro je težko dokazati

Tudi če je moški prepričan, da je bil žrtev prevare, ni preprosto dobiti denarja nazaj ali doseči kazenskega pregona. Kitajska zakonodaja namreč ne pozna posebnega kaznivega dejanja zakonske prevare. Za kazenski postopek je treba dokazati, da je druga oseba že od samega začetka vstopila v zakon z namenom, da bi prišla do denarja.

Odvetnik Fan Binghe pojasnjuje, da se lahko osumljene ženske zagovarjajo, da so se resnično nameravale poročiti, vendar so po poroki ugotovile, da zakon ne deluje. Zato je zelo težko dokazati, ali gre zgolj za propadel zakon ali za vnaprej načrtovano prevaro.

Celotna izkušnja je spremenila Wangov pogled na zakon. Del izgubljenega denarja mu je uspelo dobiti nazaj, vendar ne vsega. Po vsem, kar se mu je zgodilo, ni več prepričan, ali si sploh želi ponovno iskati ženo. Skoraj dve leti po začetku zgodbe še vedno čaka, da se njegov zakon tudi pravno konča in da lahko nadaljuje življenje.

"Ne vem, kdaj se bo to rešilo, da bom lahko spet začel normalno živeti. Zdi se, kot da temu ni konca," pravi Wang.