Novinar časnika The Washington Post Gene Weingarten je za reportažo "Fatal Distraction: Forgetting a Child in the Backseat of a Car Is a Horrifying Mistake. Is It a Crime?" prejel Pulitzerjevo nagrado. V okviru raziskovanja je govoril s 13 starši, ki so zaradi usodne napake izgubili otroka, ter s številnimi strokovnjaki s področij nevroznanosti, psihologije in prometne varnosti.

Sojenje očetu, ki je pozabil sina

Članek se začne z zgodbo Milesa Harrisona, očeta, ki je zaradi službenih obveznosti, telefonskih klicev in spremenjene jutranje rutine pozabil odpeljati sina Chasea v vrtec. Deček je skoraj devet ur ostal pripet v otroškem sedežu na parkirišču sredi poletne vročine. Na sojenju je medicinska sestra opisala Harrisona kot človeka, popolnoma strtega zaradi tragedije. Sedel je z zaprtimi očmi, se pozibaval naprej in nazaj ter sprva ni želel govoriti. Ko ga je prijela za roko, ji je povedal, da ne želi pomirjeval, saj meni, da si ne zasluži olajšanja bolečine. Želel je občutiti vse posledice svojega dejanja in nato umreti.

"Šlo je za nerazložljivo in neopravičljivo napako, toda ali je bil to zločin?" je vprašanje, ki ga je v članku zastavil Weingarten.

Trije starši z enako usodo

Na sojenje sta prišli tudi Lyn Balfour in Mary Parks, materi, ki sta v ločenih primerih prav tako po nesreči pozabili otroka v razgretem avtomobilu, kar se je končalo tragično. Uradni vzrok smrti je v takšnih primerih hipertermija, toda okoliščine so pogosto zelo podobne. Starš, ki je sicer ljubeč in skrben, je nekega dne pod stresom, utrujen, zmeden ali soočen s spremembo vsakodnevne rutine in preprosto pozabi, da je otrok še vedno v avtomobilu.

Po podatkih iz članka se v Združenih državah Amerike vsako leto zgodi med 15 in 25 takšnih tragedij, največ v obdobju od pomladi do zgodnje jeseni.

Zakaj se je število primerov povečalo?

Pred približno dvema desetletjema so bili takšni primeri precej redkejši. Nato so strokovnjaki zaradi nevarnosti, ki jo predstavljajo zračne blazine na sovoznikovem sedežu, priporočili, da se otroški sedeži prestavijo na zadnje sedeže vozil, pozneje pa še, da so obrnjeni v nasprotno smer vožnje. Le malokdo je takrat predvidel, da bo otrok zaradi tega staršem veliko manj na očeh.

To se lahko zgodi vsakomur

Weingarten ugotavlja, da se takšne tragedije lahko zgodijo vsakomur. Zgodile so se ljudem različnih poklicev, starosti in družbenega položaja – zobozdravnikom, policistom, medicinskim sestram, profesorjem, vojakom, električarjem, duhovnikom, pediatrom, računovodjem, socialnim delavcem in celo raketnim inženirjem. Podrobnosti posameznih primerov se razlikujejo, skoraj vedno pa sledi enak trenutek groze. Starš šele po telefonskem klicu zakonca ali vzgojitelja ugotovi, da otroka ni pustil v vrtcu. Nato steče do avtomobila, kjer ga čaka najhujši možen prizor.

Vsak primer je bil nekoliko drugačen, vendar je bil razplet vedno enako tragičen. Eden od očetov je sina našel v avtomobilu, medtem ko je z bližnjega sejma odmevala glasba. Drug je po odkritju otrokovega trupla skušal policistu vzeti pištolo, ker si je želel vzeti življenje. Nekateri starši so se celo odpeljali v vrtec po otroka, ne da bi opazili, da je ta ves čas ležal na zadnjem sedežu njihovega avtomobila. V enem od primerov se je med delovnikom trikrat sprožil senzor gibanja v avtomobilu. Lastnik je skozi okno pogledal na parkirišče, ni opazil nič nenavadnega, alarm izklopil na daljavo in se vrnil na delo. V avtomobilu je bil njegov otrok.

Zločin ali grozljiva napaka?

Približno 40 odstotkov primerov oblasti po preiskavi obravnava kot hudo nesrečo in kazenskega postopka ne sproži. V preostalih primerih ocenijo, da je bila malomarnost tako velika, da vložijo kazenske ovadbe. Kot primer članek navaja dva očeta. Miles Harrison je bil kazensko preganjan, medtem ko Andrew Culpepper, ki je le nekaj dni prej po podobni napaki izgubil sina, ni bil obtožen. Obe odločitvi je sprejela ista oseba.

Kaj se dogaja v možganih?

Nevroznanstvenik David Diamond z Univerze South Florida pojasnjuje, da človeški spomin ni popoln. Če lahko človek pozabi mobilni telefon, lahko v določenih okoliščinah pozabi tudi otroka. Diamond razlaga, da v možganih delujeta dva sistema. Hipokampus in prefrontalna skorja skrbita za zavestno načrtovanje in kratkoročni spomin, medtem ko bazalni gangliji upravljajo rutinska opravila. Ko človek vsak dan vozi po isti poti, avtomobil pogosto upravlja skoraj samodejno. Medtem ko zavest razmišlja o službi, sestankih ali drugih obveznostih, rutino prevzame "avtopilot".

Če se temu pridružijo stres, pomanjkanje spanja, močna čustva in sprememba ustaljene rutine, lahko bazalni gangliji prevladajo nad zavestnim spominom. Takrat se lahko zgodi, da človek iskreno verjame, da je otroka že odpeljal v vrtec, čeprav ga v resnici ni. Diamond pojasnjuje, da se lahko spomin na otroka v določenih okoliščinah preprosto izbriše iz zavestnega razmišljanja. Če ga nič ne sproži – na primer otrokov jok ali opozorilo druge osebe –, lahko starš povsem izgubi zavedanje, da je otrok še vedno v avtomobilu.

Ne gre za pomanjkanje ljubezni, temveč za napako spomina

Podobno meni tudi Janette Fennell, ustanoviteljica organizacije Kids and Cars, ki že vrsto let zbira podatke o tovrstnih tragedijah in se zavzema za večjo varnost otrok v avtomobilih. Po njenih besedah gre za napako spomina, ne za pomanjkanje ljubezni. Poudarja, da so starši v takšnih primerih pogosto prav tisti, ki sicer najbolj skrbijo za varnost svojih otrok. Ko možgani enkrat ustvarijo prepričanje, da je otrok že v vrtcu, starš nima nobenega razloga, da bi še enkrat preverjal zadnji sedež avtomobila.

Rešitev vidi v tehnologiji

Fennellova že leta zagovarja uvedbo obveznih senzorjev na zadnjih sedežih, ki bi voznika opozorili, če po izklopu motorja na sedežu ostane otrok. Podobne naprave so v preteklosti razvili tudi trije Nasini inženirji, potem ko je njihov sodelavec zaradi enake napake izgubil devetmesečnega sina. Sistem je deloval, bil razmeroma poceni in patentiran, vendar zanj niso našli proizvajalca, saj so se podjetja bala odgovornosti ob morebitnih okvarah.

Po mnenju avtorjev je bila dodatna težava tudi psihologija ljudi. Večina je namreč prepričana, da se njim kaj takega ne more zgoditi.

Zakaj javnost starše pogosto obsoja?

Po objavi člankov o takšnih primerih splet običajno preplavijo žaljivi komentarji, v katerih starše označujejo za pošasti ali zahtevajo najstrožje kazni. Klinični psiholog Ed Hickling meni, da ljudje na ta način ustvarjajo občutek varnosti. Če starše razglasijo za drugačne od sebe, lažje verjamejo, da se njim takšna tragedija ne more zgoditi.

Po njegovih besedah si ljudje želijo verjeti, da je svet pravičen in obvladljiv ter da se hude nesreče dogajajo le neodgovornim posameznikom. Sprejeti možnost, da bi se kaj podobnega lahko zgodilo tudi skrbnemu staršu, pa je za mnoge preveč zastrašujoče.