Tako dneve, ki jih je preživela v Ukrajini, opisuje 30-letna specializantka urgentne medicine Laura Petek, dr. med., zaposlena v UKC Maribor. Med letošnjim dopustom je kot prostovoljka odšla na območje le nekaj kilometrov od fronte, kjer je v podzemni stabilizacijski točki pomagala oskrbovati najtežje ranjene vojake.

Laura Petek je za prostovoljno misijo namenila svoj letni dopust in ure, pridobljene z nadurnim delom. Pri odločitvi so jo podprli tudi v UKC Maribor. To ni bila njena prva humanitarna izkušnja. Že prej je prostovoljno delala v Ugandi, Indiji, Iraku in Libanonu, vendar priznava, da je bila vojna v Ukrajini nekaj povsem drugega.

"Biti na lokaciji, kjer okoli tebe padajo bombe, je izkušnja, ki je nismo vajeni. Odločitev, ali boš po osmih ali devetih dneh dela, polnih krvi, umazanije in znoja, šel pod tuš ali ostal na nekoliko bolj varnem mestu, je vsakič težka," pripoveduje.

Delala je v kraju Novomikolajevka med Zaporižjem in Doneckom, manj kot deset kilometrov od fronte. Njena ekipa je predstavljala prvo zdravstveno pomoč za ranjene vojake, ki so jih z bojišča pripeljali v podzemno stabilizacijsko točko. "Tam govorijo o 'umazanem' in 'čistem' nebu. Ko ni zaznanih veliko dronov ali raket, se odpre kratek trenutek, ko lahko evakuacijska ekipa pride do ranjencev in jih pripelje do nas."

V stabilizacijsko točko so prihajali vojaki s strelnimi ranami, poškodbami po eksplozijah, hudimi opeklinami in amputacijami. "V spominu ostanejo stisnjene roke še na vozičku ali postelji, medtem ko jih potiskaš v rešilca. Pa kakšna beseda hvala. Pri večini pa je stanje tako kritično, da ne morejo govoriti."

Dodaja, da so bili trenutki, ko je bilo ranjenih več ljudi, kot je bilo prostora. "Pri nas bi si mislili, da človek brez obeh nog takoj pride na vrsto. Tam pa lahko tudi tak bolnik čaka, ker je nekdo drug še bolj življenjsko ogrožen."

Čeprav se je vrnila domov, pravi, da vojne ni pustila za seboj. "Ko se sprehajaš po Mariboru in slišiš pok motorja, se za sekundo ustrašiš, da bi moral v zaklonišče. Potem pogledaš ptice na nebu in se spomniš, da to niso droni. Da je moje nebo varno. Njihovo pa ni. To mi je najtežje."

Ob prvem odhodu v Ukrajino je menila, da gre le enkrat. Danes razmišlja drugače. "Težko je bilo biti tam, a me je presenetilo, da mi je zdaj skoraj težje biti tukaj na varnem, medtem ko so ljudje, s katerimi sem delala, ostali tam. Zato ni več vprašanje, ali se bom vrnila, ampak kdaj."