Stolna cerkev v Kopru

Film, ki so ga posneli leta 2005, z naslovom Izganjanje hudiča iz Emily Rose, je nastal po resnični zgodbi nemške študentke Anneliese Michel. Rojena je bila v izredno verni katoliški družini na Bavarskem. Pri šestnajstih letih je v šoli sredi pouka vstala in se začela sprehajati po razredu, kot bi bila v transu. Ko je prišla k sebi, se ni spomnila ničesar. Leto dni kasneje so se iz Anneliesine sobe nekega dne zaslišali čudni zvoki. Ko je njena mati vstopila, je našla hčerko, ki so jo stresali krči, polulala se je v posteljo. Peljali so jo k zdravniku, ki ji je diagnosticiral epilepsijo. Začela je jemati zdravila, končala je srednjo šolo in se vpisala na univerzo. Po letu dni se je stanje začelo slabšati.

Kamorkoli je šla, so ji demoni šepetali na uho, videla je hudiča. Demon naj bi ji rekel, da je prekleta in da bo gnila v peklu, zato je bila prepričana, da se je naselil v njenem telesu. Za pomoč se je obrnila na katoliško cerkev.

S sebe je trgala obleko, obsedeno delala počepe, dva dni je preživela pod mizo, kjer je lajala. Začela je jesti pajke in premog. Ptici, ki jo je ujela, je odgriznila glavo. S tal je lizala lastni urin. Njena mati je našla duhovnika Ernsta Alta, ki je verjel, da je Anneliese obsedena s hudičem. "Jaz sem nič, čisti napuh. Kaj naj storim? Moram se izboljšati. Molite zame … Želim trpeti za druge, toda to je tako kruto," so bile njene besede. Alt je poslal prošnjo škofu, ki ji je ugodil in določil za eksorcista Arnolda Renza, ki naj bi izvajal eksorcizem po določilih rimskega obreda iz leta 1614.

Duhovnika in starša so obtožili zaradi umora

V desetih mesecih, v letih 1975 in 1976, sta nad dekletom izvedla 67 izganjanj hudiča. Nekatera naj bi trajala tudi do štiri ure. Med obredi naj bi večkrat dejala, da mora umreti, da bo s tem odkupila zablodelo mladino in odpadle duhovnike. Ker je neprestano klečala in molila, si je poškodovala kolenske vezi, tako da ni več mogla sama stati in hoditi. Pri obredih sta sodelovala starša, ki sta dekle držala. Nehala je jesti in je umrla zaradi podhranjenosti in dehidracije, tehtala je 30 kg. Stara je bila 23 let.

Po njeni smrti je zadeva prišla v javnost. Oba duhovnika in starša so obtožili umora iz malomarnosti. Obsojena sta bila oba duhovnika – na pol leta zapora in tri leta pogojne zaporne kazni. V zapor nikoli nista šla. Staršev sodišče ni kaznovalo. Izkazalo se je, da je bila stiska dekleta posledica duševne bolezni.

Anneliese je bila vzgojena v strogi katoliški družini, leta 1970 je kazale znake hudih epileptičnih napadov, bila je depresivna. Nato je postala agresivna in se je samopoškodovala. Ugotovljeno je bilo, da je potrebovala psihiatrično pomoč.

Mariborskega eksorcista naj bi klicali na ginekološko kliniko

Februarja letos je ob priliki, na okrogli mizi, mariborski duhovnik in eksorcist Marjan Vetrnik povedal, da so ga v preteklosti poklicali iz ene od ginekoloških klinik, kjer naj bi se dogajale nenavadne zadeve – slišal naj bi se ropot, ugašale naj bi se luči. Nanj naj bi se obrnili tudi iz ene od psihiatričnih ustanov, da bi podal mnenje glede hospitaliziranega pacienta – ali gre za duševno bolezen ali obsedenost. V UKC Maribor in Psihiatrični bolnišnici Vojnik so kaj takega zanikali. Članek si lahko preberete tukaj.

Koprska škofija ima dva eksorcista

"Imamo dva uradna eksorcista, gospoda Janeza Kavčiča in gospoda Ivana Albretha," pojasnjujejo na koprski škofiji. Lazarista Petra Žaklja, ki mu je bila služba eksorcista podeljena leta 2006, a le za osebe, ki jih spremlja osebno, je škof Peter Štumpf pred dnevi razrešil. Duhovnika Kavčiča, ki je do sedaj deloval v Šmarjah pri Kopru, je škof premestil v Kanal ob Soči. Albreht pa je duhovni pomočnik v Šturjah pri Ajdovščini.

Pretresljiv eksorcizem Rolanda Doa

Leta 1949 so katoliški duhovniki opravili eksorcizem nad dečkom, ki je v javnosti znan pod psevdonimom Roland Doe. Njegova zgodba je ena najbolj znanih in grozljivih. Januarja 1949 v Washingtonu je 13-letni Ronald začel kazati nenavadno vedenje. Čez dan je bil miren in običajen deček, ponoči pa naj bi nenadoma začel kričati, doživljati silovite izbruhe ter padati v transu podobna stanja. Po pričevanjih naj bi govoril z globokim, hripavim glasom, po telesu pa naj bi se mu pojavljale praske in rdeče črte. Ko zdravniki niso našli razlage za njegovo stanje, so ga starši odpeljali k sorodnikom v St. Louis in na pomoč poklicali jezuitske duhovnike.

Pred tem je krajevni katoliški duhovnik E. Albert Hughes zaprosil cerkvene predstojnike za dovoljenje za eksorcizem, ki ga je februarja 1949 tudi dobil. Med obredom je dečka privezal na posteljo in začel moliti predpisane molitve. Obred pa je moral prekiniti, ko je Ronald odlomil kos kovinske vzmeti iz vzmetnice in z njo duhovnika ranil po ramenih. Nekaj dni pozneje naj bi se na dečkovem telesu pojavile nove praske.

Sorodnica družine, študentka Univerze St. Louis, je Hunkelerjeve povezala z jezuitoma Williamom Bowdernom in Walterjem Halloranom. Po posvetu z vodstvom univerze sta se odločila opraviti nov eksorcizem. Marca 1949 sta skupaj s pomočniki začela večtedenski obred. Po njunih zapisih naj bi med obredi opazovala številne nenavadne pojave. Dečku naj bi se po telesu pojavljale praske, vzmetnica naj bi se sama od sebe premikala, ponoči pa naj bi deček kričal, padal v trans in govoril z nenavadnim glasom. Duhovnika sta zapisala tudi, da naj bi v njegovi navzočnosti leteli predmeti in da naj bi burno reagiral ob pogledu na križ, relikvije ali druge svete predmete.

Po več tednih brez uspeha se je stanje dečku poslabšalo. Med enim od obredov naj bi uriniral po postelji, kričal in žalil duhovnike. Starši so ga odpeljali v bolnišnico v St. Louisu 18. aprila 1949, na velikonočni ponedeljek. Po navedbah duhovnikov je Ronald doživel močne krče in izjavil, da bo satan vedno ostal z njim. Duhovniki so nanj položili križe, relikvije, rožne vence in svetinjice ter ob 22.45 začeli zadnji del eksorcizma. Glasno so klicali nadangela Mihaela, naj premaga satana in osvobodi dečkovo dušo. Po sedmih minutah naj bi Ronald prišel iz transa in mirno dejal: "Odšel je."

Pozneje je povedal, da je imel videnje nadangela Mihaela, ki je na velikem bojišču premagal satana. Po zapisih duhovnikov so se po tem dogodku vsi nenavadni pojavi prenehali.

Primer je ostal neznan do avgusta 1949, ko je časopis The Washington Post objavil članek o eksorcizmu, vendar brez razkritja identitete dečka. Leta 1971 je pisatelj William Peter Blatty na podlagi neuradnih dnevnikov duhovnikov napisal roman Izganjalec hudiča, ki je postal svetovna uspešnica. Dve leti pozneje je nastal še istoimenski film.

Filmska zgodba se od resničnega primera precej razlikuje. V filmu je osrednja oseba 12-letna deklica Regan. V filmu se pojavljajo tudi številni spektakularni prizori, ki jih v zgodovinskih zapisih ni, med drugim vrtenje glave za 360 stopinj, bruhanje zelene tekočine in drugi dramatični učinki.

Kaj se je zgodilo z dečkom?

Po eksorcizmu se je družina vrnila v ZDA. Ronald naj bi pozneje zaživel povsem običajno življenje, se poročil in si ustvaril družino. Prvemu sinu naj bi dal ime Michael po nadangelu Mihaelu, za katerega je verjel, da ga je rešil. Njegova prava identiteta uradno nikoli ni bila potrjena. Večina raziskovalcev meni, da je bil Roland v resnici Ronald Hunkeler, vendar je pisatelj Thomas B. Allen, ki je leta 1993 izdal knjigo Possessed, izjavil, da pravega imena nikoli ne bo razkril.

Velik del opisanih dogodkov temelji na zapisih udeleženih duhovnikov in pričevanjih iz tistega časa. Številni zgodovinarji, psihiatri in raziskovalci opozarjajo, da številnih trditev ni mogoče neodvisno preveriti, zato ostaja primer predmet razprav med zagovorniki nadnaravne razlage in tistimi, ki ga pojasnjujejo z duševnimi ali nevrološkimi motnjami.

Primer s Primorske

Oba primera iz Nemčije in ZDA sta se v zgodovino zapisala kot najbolj znana. Primeri, o katerih govori koprski eksorcist Kavčič niso tako skrajni. Spomnimo morda na primer, ki ga je za javnost povedal pred štirimi leti, o dijakih gostinske šole, ki so delali v kuhinji enega casinoja oziroma igralnice. Ko so zvečer končali z delom, so se namenili v gozd, kjer so začeli kaditi travo in uživati substance.

Nekdo je od nekod prinesel obrednik za izvajanje črnih maš, "ki ga danes lahko dobiš kjerkoli". Iz tega so se norčevali in "so v to padli". Starši enega od dijakov so opazili, da z njim nekaj ni v redu, peljali so ga k psihiatru, vendar naj nič ne bi kazalo, da gre za duševno bolezen. Nato so ga peljali h eksorcistu.

"Pripeljali so ga k meni, dejansko mi je naštel vse, kar so počeli. V teh seansah hudobni duh tudi nekoga žene, da mora narediti samomor. In dejansko je bil na Primorskem en takšen samomor, ki ga niso znali razložiti – doma ni imel nobenih težav, nič. Rekli so, da je neka substanca nanj vplivala, da jo to naredil, da ni videl več izhoda. In kaj je ta fant meni rekel, kaj imam jaz privilegij, mene je bog rešil, mojega prijatelja pa ni," je eno od izkušenj opisal Kavčič.

Ko Kavčič zazna, da je nekdo obseden, morajo za to najprej izvedeti njegovi bližnji, "ker je prav, da spremljajo to stvar. Če pa je potreba, povabim še koga drugega. Vedno rečem svojcem naj pripeljejo, ker to je le intimna stvar in nočem, da bi to spremljal nekdo od zunaj. Eksorcizem se ne sme izvajati javno." Več si lahko preberete tukaj.