Z Garbrielo Babnik (levo) se je pogovarjala Jasna Čebron (desno).

Gabriela Babnik je pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka, ki je na Filozofski fakulteti doštudirala primerjalno književnost. Izdala je pet romanov: Koža iz bombaža (2007), ki je prejel nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu, V visoki travi (2009) in Sušna doba (2012), za katerega je leta 2013 prejela nagrado Evropske unije za literaturo, preveden pa je bil v petnajst različnih jezikov. Sledila sta še romana Intimno (2015) in Tri smrti (2019), oba nominirana za nagrado kresnik. Avtorica je leta 2013 prejela tudi Stritarjevo nagrado za literarnokritično delo.

Sinoči je med prijetnim vetričem na Vrtu knjige v družbi voditeljice pogovora Jasne Čebron predstavila svoj zadnji, peti roman Tri smrti. V pogovoru je omenila, da je zanjo pisanje romana podobno matematiki, saj mora ob tem pisatelj izredno paziti, da zgodbe protagonistov ne izzvenijo, predvsem pa na formo in pravila samega pisanja.

Kot lahko beremo, je avtorica tako kot v predhodnih knjigah tudi v svoji petem romanu zvesta Afriki, ki jo je v prvič obiskala, ko je imela dvajset let. Bila je v Gani, kjer je otroke poučevala matematiko in angleščino, kasneje se je odpravila še v Burkino Faso, Niger, Mali, Cotonou, Togo in Nigerijo, kjer je študirala na Nigerijski univerzi. Že v romanu Intimno je Gabriela Babnik postavila Afričane v evropski prostor, drugič pa obratno, Evropejce v Afriko. Obe poti gibanja sta jasno začrtani tudi v romanu Tri smrti. Kot je ob pogovoru izpostavila Jasna Čebron, pisateljica ob tem bralcu postavi zrcalo, v katerem se izkaže, da so za tujce in drugačnost Afričani veliko bolj odprti kot Evropejci.  

V romanu Tri smrti je pisateljica tematizirala poleg svetovne politike tudi minljivost, ljubezenske vezi in sanjski svet, ki je za Afričane izjemno pomemben. Obiskovalcem Vrta knjige je zaupala, da se je sanj v romanu lotila iz osebne izkušnje, ko jo je v sanjah obiskala mama njenega moža, ki ji je zaupala, da odhaja s tega sveta. Od tod izhaja tudi sama povezava s smrtjo, ki jo je Babnikova uporabila tudi v samem naslovu romana. Roman Tri smrti je zgradila kot literarni triptih, ki združuje usode treh žensk, katerim je skupna želja osmisliti svoje življenje, se osamosvojiti in zaživeti svobodno. Zato je vsak del triptiha poimenovan z imenom vsake od pripovedovalk.

V prvem delu triptiha spoznamo Afričanko Mamo iz Burkine Faso, ki se upre nasilnemu možu, ga zapusti in se osamosvoji, vendar ostane v svojem rojstnem kraju. Njen brat Muhamed, izobražen in politično aktiven, sledi svoji ljubezni in odide v Slovenijo, poročen s Tinkaro ima sina Črta. Vendar se pripoved začenja pri koncu, ko Mamin brat ugrabi lastnega sina, ga odpelje nazaj v Afriko in izroči svoji sestri Mami. Slovenistka Jasna Čebron je ob tem izpostavila, da zgodba ni le zunanja pripoved, ampak nam jo pisateljica posreduje skozi misli in občutenja, skozi dvoplastno premišljevanje Mame.

Drugi del triptiha predstavi čustveno strto in izpraznjeno Slovenko Ido, ki dela kot prekarka, in se z očetom, upokojenim dopisnikom za Afriko in Bližnji vzhod, odpravita v Burkino Faso. Po očetovi smrti se kruši njena preteklost. Tako Gabriela Babnik počasi odstira tančice življenja Slovenke Ide in se sprehodi skozi njena občutja in spoznanja.

Zadnji del triptiha predstavlja fikcijska biografija Mariam Sankare (vdova brutalno umorjenega burkinafaškega predsednika Thomasa Sankare). Miriam (fikcijsko ime za Mariam Sankaro) zaradi krute smrti svojega moža in v strahu za življenje pobegne s sinovoma v Francijo, kjer poskuša preživeti sebe in sinova. Pisateljica poudarja, da se zgodba o Miriam na evropskih tleh šele dobro začne, saj se kot bralci vračamo v njeno preteklost, spremljamo njeno pot od afriške študentke iz ugledne družine do žene predsednika države, ki mora po državnem udaru bežati. Kljub vsemu doseže na sodišču v Evropi, v Bruslju, da se njen mož, ki je veljal za izjemnega in pravičnega človeka, 'vrne' in postane del zgodovine.

Vse tri ženske se skozi roman srečujejo s smrtjo; tako se Mama sooči s smrtjo svoje mame, Ida se sooča s smrtjo očeta in Miriam s smrtjo moža. Vse tri zgodbe tematizirajo različne tipe migracij in odpirajo pereča vprašanja nekdanjega in sodobnega časa, kot so rasizem, emancipacija žensk in med drugim sesutje slovenske medijske krajine od devetdesetih let dalje, saj v Idini zgodbi spremljamo tudi zgodbo njenega očeta, ki ga je pisateljica v romanu opisala kot novinarja starega kova, ki se je srečal z realnostjo današnjega instant novinarstva. Ob tem je Babnikova izpostavila, da se je ob pisanju tega dela romana oprla celo na knjigo avtorice Nataše Velikonja, Devetdeseta, v kateri sta natančno opisana medijska krajina in njen kolaps.