Fotografija je simbolična.

Institucije, kot so šole, policija in centri za socialno delo, priznavajo problem in opozarjajo na porast nasilja. Medsebojno se pozivajo k ukrepanju in obljubljajo spremembe, a na terenu je občutek, da konkretnih rešitev še vedno ni.

Starši, ki jih vodijo močna čustva, zato zahtevajo strožje kazni za mladoletne storilce, nekateri pa skušajo stvari reševati sami.

Problem je velik, zaskrbljujoč in kompleksen – hitre in enotne rešitve ni. V javnosti se omenjajo različni ukrepi: več policije na ulicah, strožja pravila v šolah, izločanje nasilnih učencev iz razreda, znižanje starostne meje kazenske odgovornosti (trenutno 14 let), višje kazni za starše ali celo javno izpostavljanje otrok. Kljub vsem razpravam pa ostaja nejasno, katere rešitve so dejansko učinkovite.

Strokovnjaki opozarjajo, da je porast nasilja med otroki treba razumeti tudi v kontekstu porasta nasilja v družbi, saj je nasilno vedenje otrok pogosto odraz okolja in vedenja odraslih.

Kaj pa žrtev?

Nepremišljeno poročanje medijev ter objavljanje imen šol, razredov ali lokacij na družbenih omrežjih pogosto omogoči, da okolica hitro prepozna, kdo je žrtev. Brez ustrezne zaščite to vodi v ponovno travmo – otrok postane žrtev še enkrat, kot da prvi dogodek sam po sebi ne bi bil dovolj boleč.

Klinična psihologinja in psihoterapevtka Sena Puhovski pojasnjuje, da se retraumatizacija lahko primerja z "nenehnim draženjem gnojne rane". Rane, ki jo stalno nekaj draži, se ne more zaceliti – bolečina se stopnjuje, tveganje za zaplete pa vse bolj narašča.

Kako je z mladoletnimi storilci?

Raziskave kažejo, da so otroci, ki izvajajo nasilje nad vrstniki, pogosto sami žrtve nasilja – najpogosteje v družinskem okolju. Njihovo škodljivo vedenje je pogosto posledica travm, ki so jih doživeli drugje, pojasnjuje Puhovski.

"Razumeti nasilje in ga opravičevati nista ista stvar. Nasilja nikoli ne smemo opravičevati, vendar moramo razumeti, zakaj se dogaja. Če ne razumemo vzroka, ne moremo pomagati, niti preprečiti nasilja v prihodnosti."

Psihologinja vzrok nasilja primerja z visoko vročino: dokler ne vemo, ali je posledica virusa, bakterije ali nečesa hujšega, ne moremo izbrati pravega zdravljenja.

Opozarja tudi, da otroka, ki se nasilno vede, ne smemo obravnavati samo kot storilca. Izključevanje iz razreda težave ne odpravi – pogosto jo samo prestavi drugam.

Nezadovoljstvo javnosti

Puhovski razume občutke staršev, ki menijo, da sistem ščiti storilce, medtem ko žrtve ostajajo spregledane. A pojasnjuje, da sta zakonodaja in stroka jasni: vsi otroci – tako žrtve kot povzročitelji nasilja – potrebujejo strokovno pomoč in zaščito.

Če bi sistem reagiral pravočasno, empatično in strokovno, takšnega občutka ne bi smelo biti. Zakaj takšni odzivi pogosto izostanejo, pa je vprašanje za odločevalce, ne za stroko.

Senzacionalizem škodi vsem

Puhovski opozarja na nevaren trend: vse več ljudi objavlja posnetke nasilja na družbenih omrežjih, mediji pa o teh dogodkih pogosto poročajo senzacionalistično. To ustvarja atmosfero linča, spodbuja krutost in maščevanje ter še dodatno zaostruje že tako napeto situacijo.

Poudarja, da zaščita mladoletnega storilca pomeni spoštovanje njegove zasebnosti, zaščito pred nadaljnjim nasiljem ter sankcije, ki postavljajo meje, ne pa kaznovanja iz maščevanja.

Nasilje otrok je pogosto odraz odraslih

Nasilje med otroki je skoraj vedno posledica nasilja v širši družbi, družinske dinamike ali nepravočasnega odziva odraslih na neprimerno vedenje.

"Popolnoma razumem nemoč, bes in žalost staršev – tako tistih, katerih otroci se nasilno vedejo in ne dobijo pomoči, kot tistih, katerih otroci so žrtve in trpijo posledice," pravi psihoterapevtka.

Vendar rešitev ni v tem, da se obrnemo proti enemu otroku ali eni družini. Tudi sodelovanje z senzacionalističnimi mediji dodatno ogroža otroke, ki bi jih morali zaščititi, ne pa izpostavljati novim nevarnostim.

Nasilja ne smemo opravičevati, moramo pa ga razumeti, da ga lahko preprečimo.

Fotografija je simbolična.

V čem je torej odgovor?

Puhovski poudarja, da morajo odrasli reagirati na vsak primer nasilja, ne glede na to, čigav otrok je vpleten, ter z lastnim vedenjem pokazati empatijo in odgovornost.

"Odgovor je v tem, da se kot skupnost ne aktiviramo šele takrat, ko je ogroženo naš lasten otrok, ampak da od sistema zahtevamo, da deluje – vedno in za vse otroke."

Ključno je, s kakšnim namenom se skupnost zbere: ali poziva k izključevanju in stigmatizaciji enega otroka ali pa k odgovornosti, empatiji in zagovoru vseh otrok. Po besedah Puhovske se žal vse pogosteje dogaja prvo, pogosto tudi zaradi načina, kako o takšnih primerih poročajo mediji, piše Dnevnik.hr.