Žusterna, 1967 (Wikimedia Commons)

V prejšnjih intervjujih ste večkrat omenili, da so v obdobju nekdanje Jugoslavije obstajali napotki za turiste. Čemu so služili? Kaj je to pomenilo v praksi?

Ko s študenti UP FTŠ Turistice razpravljamo o zgodovini, jim rečem, da je zgodovina potovanja dolga, zgodovina turizma pa precej krajša, a je tudi ta “kratkost” velikokrat v ozadju. V osredotočenju na sedanjost, ko se zdi turizem vsakdanji in samoumeven, premalokrat pomislimo na zgodovinske okoliščine razvoja turizma. Kako postati in biti turist je bil proces učenja. V imenitni knjigi o zgodovini počitnikovanja švedski etnolog Orvar Löfgren zapiše, kako so bili napotki za ustrezno vedenje turistov objavljeni v dnevnih časopisih, v svojem arhivu pa hrani tudi otroške spomine na načrtovanje družinskih potovanj z zgodnjih 60h letih minulega stoletja, ko se je bilo treba naučiti brati zemljevid, zbirati vstopnice, kupovati turistične spominke, pisati popotni dnevnik in se naučiti posneti prave turistične fotografije. Morda se sliši hecno, ampak treba se je bilo naučiti kako spakirati kovček, kako kupiti vozovnice za vlak ali avtobus, kako uporabljati skupne prostore v kampih, ki so se v Jugoslaviji odprli sredi 50. let prejšnjega stoletja, kako uporabljati sanitarije z vodo, kako ravnati z odpadki. Konec koncev tudi razumeti potovanje, ki ga organizira turistična agencija. Spomnim se potovanja po Črni gori leta 1972, ko je moral vodnik vsak dan ponavljati navodila za ustrezno vedenje, da se ne zamuja, da se z opremo v hotelu ustrezno ravna, da se primerno vede pri obedih. Če želite videti, kako proces učenja turizma poteka v sedanjosti, to lahko vidite na Kitajskem. Poleg uradnih brošur za turiste, je tudi večina znamenitosti opremljenih s tablami, na katerih so navodila za kultivirano vedenje. Mogoče bi tudi nam, čeprav smo učno uro, kako biti turist, vzeli že v času Jugoslavije, prav prišla kakšna nova brošura posebej za občutek skupnosti in odgovornosti.

Zakaj je bil koncept počitnic za mnoge nekaj novega?

Po drugi svetovni vojni, v procesu demokratizacije potovanj, se je priložnost za turizem odprla družbenim skupinam, ki niso pripadale elitam in so se morale turizma priučiti. V obdobju socialistične Jugoslavije gre predvsem za delavski razred in kmečki sloj. Treba je razumeti, v kakšnem ekonomskem stanju je bila Jugoslavija po vojnem uničenju. V prvi fazi, ob koncu 40. in na začetku 50. let prejšnjega stoletja, je bil turizem del programa obnove. Revni delavci in kmetje pogosto v tem obdobju niso razumeli koncepta počitnic in ga danes lahko interpretiramo kot zapovedano obveznost, oziroma dolžnost. Že v drugi polovici 50. let lahko turizem v Jugoslaviji razumemo kot pravico in nagrado za delo. Sicer je zanimivo, da je tudi danes dopust neke vrste obveznost. Evropska zakonodaja zapoveduje, da si moramo vzeti najmanj 14 dni dopusta v kosu. Ali so to potem počitnice ali ne, je drugo vprašanje.

Portorož, 1970 (Wikimedia Commons)

Kako pomembni so bili skupni rituali – tranzistorji, kosilo ob isti uri, večerni sprehodi, balinanje?

Ker smo se turizma družno učili znotraj socialističnega sistema, ki je gradil na kolektivnosti je bilo razumljivo, da so se na ta način razvijali tudi skupni vzorci. Ko s študenti pregledujemo njihove družinske fotografije tistega časa, ugotavljamo, da so si zelo podobne. Podobne so kopalke, stvari, ki so na mizi, zložljivi stoli, balinci, hrana in nasmejanost. Po tolstojevsko bi lahko rekli, da so si bile vse srečne družine podobne in po podobah sodeč, zadovoljne. Gre seveda za fotografije iz kampov in počitniških domov. Teh je v študentskih primerih vedno največ. So pa tudi fotografije potovanj v tujino ali robinzonskih počitnic, kjer elementov socialističnega turizma ne vidimo. Morda velja omeniti tudi skupni materialni element jugoslovanskih počitnic, ki ima danes kultni status, namreč rdeči kiosk K67, ki ga ima v svoji zbirki tudi prestižni muzej moderne umetnosti v New Yorku MOMA. V kiosku so bili časopisi, razglednice, turistični spominki, hrana, tekstilni izdelki in podobno. Bili so na morju, v hribih in vmes.

Zakaj so bile počitnice pogosto zelo podobne vsakdanjemu življenju – le da so se preselile v kamp ali počitniško naselje?

To je zanimivo vprašanje. Svetovna turistična literatura beleži, da naj bi bile počitnice oblika strukturnega loma, da naj bi se na počitnicah vedli povsem drugače kot doma. In če pogledam današnje turiste na piranski plaži, kako vsak dan trošijo vodo iz tuša za zabavo, predpostavljam, da se doma ne vedejo tako. Kar je zaznamovalo specifično vedenje v jugoslovanskem času je nejverjetneje izhajalo iz zavesti kolektivne identitete, ki se na počitnicah ni mogla ali smela povsem transformirati. Danes veliko govorimo o trajnostnem in odgovornem turizmu in bi kakšne dobre zglede našli v skupni preteklosti. Mogoče se iz tega, da se da jogurtov lonček uporabiti več kot enkrat, ni treba več norčevati. Podobnosti počitnic in vsakdanjega življenja so se verjetno v različnih delih Jugoslavije razlikovale, ker so se razlikovali tudi življenski stili in razvitost posameznih Republik. Želim si, da bi mlajše generacije zgodovinarjev, neobremenjenih z ozko nacionalno logiko, sestavile kvalitetno monografijo o jugoslovanskih počitnicah, v katero bi bila vključena tudi živa pričevanja, preden se znajdejo v času, ko bodo na voljo le arhivi. Monografijo, v kateri turizem ne bo razumljen zgolj kot ekonomska panoga in potrošništvo, ampak kot kultura v celostnem pogledu.

Makarska, 1981 (Avtor: Tony Hisgett)

Ko ljudje rečejo, da pogrešajo jugoslovanske počitnice, po čem v resnici hrepenijo?

V lanskem letu je eden od študentov, ko je predstavljal spomine svoje mame na jugoslovanske počitnice zaključil z besedami: "Žal mi je, da mi nismo imeli priložnosti izkusiti te oblike počitnic, predvsem pa solidarnosti." To je primer nostalgije po preteklosti, ki je nekdo ni doživel. Študentovo izjavo sem sicer osebo razumela optimistično. Šlo je za refleksijo o solidarnosti, ki jo bo nekoč morda študent, kot strokovnjak za turizem tudi skušal udejanjiti. Če bi zbirali odgovore na vprašanje o jugoslovanskih počitnicah – in tega, razen s študenti, ne počnem sistematično – bi verjetno naleteli tako na osebno kot na kolektivno in historično nostalgijo. Prvo so osebni spomini na mladost, drugo kulturna zapoščina nekega obdobja, ki je zazamovano z razpadom skupnega počitniškega prostora in drugačnim razumevanjem skupnosti in odgovornosti. Ena od stvari, ki smo jo obdržali iz jugoslovanskega časa je regres. Postavlja pa se vprašanje v kolikšni meri regres dejansko omogoča počitnice. Želim si, da bi pravica do počitnic dejansko bila pravica za vse. In s tem ne mislim tistih formalnih 14 dni na uradnem papirju.

Kaj bi bilo po vašem mnenju vredno ohraniti iz kulture dopustovanja v Jugoslaviji?

Jugoslovanski smisel za humor. Solidarnost. Občutek skupnosti.

Dr. Irena Weber iz UP FTŠ Turistica 

Ali bomo čez trideset let tudi o današnjih dopustih govorili z enako nostalgijo, kot danes govorimo o jugoslovanskih?

Z enako gotovo ne. Jugoslovansko obdobje je bil čas izgradnje turizma, sodelovali smo torej v nečem, kar je nastajalo na novo. Turizem ni več nov, kvečjemu potrebuje temeljite spremembe na bolje. Veliko Slovencev, ki gre danes na dopust, verjetno ne počitnikuje v Sloveniji in torej ne bo imelo spominov na “slovenske počitnice”. Nostalgija, ki se veže na spomine na mladost, ali družinske počitnice, se pravi osebna nostalgija bo ostala, ne bo pa imela kolektivne dimenzije. Če si izposodim metaforo švicarskega pisatelja Dürrenmatta, je nostalgija sicer kot humus, na katerega pada listje kot koprena doživetij. Iz tega rastočega kupa humusa pa lahko pokuka marsikaj.