Iran že dolgo načrtuje širitev svoje jedrske energije. Že leta 2014 je postavil cilj, da bo v približno 15 letih dosegel zmogljivost 20 gigavatov. Država se pogosto sooča s pomanjkanjem električne energije, trenutno pa ima le eno jedrsko elektrarno, ki jo je zgradila Rusija in ima zmogljivost okoli enega gigavata. Čas novega dogovora med Iranom in Rusijo ni naključen – sklenjen je bil tik pred morebitno ponovno uvedbo sankcij Združenih narodov. Nemčija, Francija in Velika Britanija (države E3) so namreč avgusta sprožile tako imenovani "snapback-mehanizem", ki po 30 dneh samodejno ponovno uvede sankcije, odpravljene od leta 2015. Rok se izteče v noči na nedeljo.

Kljub pogajanjem držav E3 z Iranom ob robu Generalne skupščine ZN v New Yorku do zdaj še ni bilo doseženega dogovora, ki bi lahko preprečil sprožitev mehanizma. Če do nedelje zvečer ne bo dosežen kompromis, se bodo stare sankcije samodejno ponovno uveljavile, brez dodatnega glasovanja. Te sankcije so strožje od sedanjih ameriških, ki jih že upoštevajo številne zahodne države. Vključujejo popoln orožarski embargo, prepoved sodelovanja z Iranom na področju jedrskih raziskav (tudi civilnih) ter bistveno otežene finančne transakcije.

Države E3 v jedrskem sporazumu (JCPOA) zastopajo evropsko stališče. Njihova glavna zahteva je, da se Iran vrne k omejitvam iz sporazuma – največ 300 kilogramov zalog urana in obogatitev največ do 3,67 odstotka. Za civilno rabo jedrske energije je dovolj uran-235 z obogatitvijo od 3 do 5 odstotkov, medtem ko se za izdelavo jedrskega orožja uporablja uran, obogaten nad 90 odstotkov ("orožarsko uporaben uran"). Države E3 želijo s tem zagotoviti, da Iran lahko uporablja jedrsko energijo, a da ne bi mogel skrivaj proizvajati materiala za orožje, piše BILD.de.