Joc Pečečnik

V nagovoru Pečečnik odpira temeljna vprašanja o prihodnosti sveta in vloge Slovencev, pa tudi o tem, kako bo Slovenija obstala in živela. Opozarja, da so podjetniki poleg globalnih negotovosti obremenjeni še z domačim okoljem, ki dolgoročno duši podjetništvo.

Izpostavil je, da so sanje o povezani in solidarni družbi vse bolj oddaljene. Po njegovih besedah smo postali pasivni opazovalci, osredotočeni na lastno udobje, brez empatije in brez želje po napredku. Kot pravi, podjetniki celo prenašajo svoja podjetja v tujino, kjer iščejo več stabilnosti, varnosti in predvidljivo konkurenčno okolje, saj jih v Sloveniji dodatno obremenjujejo novi davki in nepregledne razmere.

Po njegovih besedah bo trg v prihodnjih letih prisilil dvig plač za specifična delovna mesta za 50 odstotkov, kar se v tujini že dogaja, pri nas pa pomeni preskok v plačne razrede z visokimi davki in prispevki. Sprašuje se, zakaj vladajoči ne iščejo rešitev skupaj s podjetniki, ki imajo znanje in ideje za povečanje prihodkov države.

Kot razlog navaja strah in zavist politike do podjetnikov, ki so sposobni ustvarjati uspešne projekte. Namesto sodelovanja se podjetnike pogosto prikazuje kot bogataše in kapitaliste, kar med ljudmi vzbuja negativne odzive. Medtem se medijsko izpostavljajo redke negativne zgodbe, medtem ko številne uspešne prakse ostajajo spregledane.

Pečečnik poudarja, da nekateri politiki volilne glasove kupujejo z zapravljanjem davkoplačevalskega denarja za darila državljanom, s čimer pa dolgoročno slabijo javne finance. Sam se spominja začetkov svoje podjetniške poti, ko so politiki, kot so Marković, Drnovšek in Janša, dajali zagon in upanje. Takrat je ustvaril podjetje, ki je delovalo v 113 državah in ob prodaji doseglo vrednost skoraj 500 milijonov ameriških dolarjev. V svoji panogi je postal svetovna številka ena in spodbudil mnoge Slovence k ustvarjanju.

Danes pa, pravi, ob vsem znanju ne bi mogel ponoviti te zgodbe. Nekaj vlad, ki ne razumejo ekonomije, je po njegovih besedah ubilo ustvarjalno okolje in sanje. Politika se ukvarja predvsem z delitvijo državnega premoženja med podpornike, parlamentarna razprava pa pogosto spominja na gostilniške prepire.

Urška Klakočar Zupančič, predsednica državnega zbora

Opozarja, da se bo moral vsak posameznik odločiti, ali bo pristal na takšno stanje ali pa bo poskušal sodelovati pri spremembah. Če se bo podjetnike še naprej tiščalo ob zid, bo to uničilo ustvarjalnost in motivacijo, vlade pa bodo medtem kupovale volivce z višanjem plač v javni upravi brez povečane učinkovitosti. Po njegovem mnenju so razlike med plačami v javnem sektorju nepravične – nekateri prejemajo visoke plače za delo od doma, medtem ko medicinske sestre na urgenci zaslužijo bistveno manj.

Pečečnik je opozoril tudi na posledice povečevanja socialnih transferjev: po njegovih besedah nekateri raje ostajajo doma in živijo od socialnih prejemkov, ki so primerljivi s plačo delavcev. Hkrati kritizira, da ministrstva tujcem dodeljujejo luksuzna stanovanja, medtem ko brezdomci spijo po parkih. V zadnjem obdobju je Slovenija izgubila 5.000 delovnih mest, industrija pa postaja nekonkurenčna.

Ob tem se sprašuje, ali je glas zdravega razuma v Sloveniji utišan zaradi populizma. Meni, da politiki poskušajo državljane narediti čim bolj odvisne od države, saj tako izgubljajo samostojnost. V nagovoru se je ironično vprašal, ali Slovenija postaja nova različica "Butal", kjer bi kmalu vsi nosili enake pionirske kapice z napisom I Feel Slovenia.

Nagovor je sklenil z mislijo, da narod vsaj za trenutke povezujejo športni uspehi posameznikov, kot so Tadej Pogačar, Luka Dončić, Anže Kopitar, Tina Maze, Janja Garnbret, slovenske odbojkarice in odbojkarji ter drugi športniki, ki Slovence polnijo s ponosom in dajejo sloganu I Feel Slovenia pozitivno vsebino.