Popotniška zgodba Ivana Golubarja je blago rečeno navdihujoča. Pa začnimo na začetku, z vprašanjem, kaj je botrovalo odločitvi, da se poda na morje. "Nisem več vedel, kaj bi sam s seboj, vrtel sem se v istem krogu in ugotovil sem, da moram nekaj spremeniti," opisuje ključni razlog za ta podvig. "Bila sta dva faktorja, ki sta mi to omogočila. Eden je bil, da sem imel dosti izkušenj s potovanj po svetu, z motorjem, avtomobilom, po Evropi sem šel tudi na štop. Tujega sveta me ni bilo strah," pravi.

Drugi faktor pa je bilo njegovo inženirsko znanje. "V svoji službi na Cimosu sem reševal tehnične težave s stroji. Tehnike se zato nisem bal. Tako da, čeprav nisem imel izkušenj z jadrnico, sem si jo upal kupiti," pove in nadaljuje, da ga ni bilo strah niti jadranja.

"Samo jadranje niti ni toliko zahtevno kot kapetovanje, če se tako izrazim – vse drugo, kako reševati dokumente po svetu, kako se prilagajati vremenskim razmeram, kako se znati odločati, je bolj zahtevno kot jadranje samo. Ideje o potovanju z jadrnico se nisem ustrašil, celo navduševal me je ta vidik, da me je nekaj spodbudilo in da mi je začela teči kri po telesu. Da imam nek izziv, da se nekaj dogaja. In fantaziral sem o nekih drugih svetovih, o lepih propagandnih slikah turističnih agencij. To sem hotel tudi sam videti," pove.

Jadrnico poimenoval po pokojni babici Terezi

Pred več kot desetletjem, avgusta 2014, se je odpravil na prvo etapo. Odletel je v ZDA, si v New Yorku sposodil avto in prevozil celotno vzhodno obalo do Floride. Tam se je srečal z jadrnico, ki jo je poimenoval Tereza. "Najprej nisem vedel, kako jo bom poimenoval. Potem pa sem mislil na babico. Ona je bila tista, ki me je naučila raziskovati svet, ona me je čuvala, ko sem bil otrok in me pomagala vzgajati. Barka ima običajno žensko ime in poimenoval sem jo po babici, ki me je imela zelo rada, bila sva zelo povezana. Po njeni smrti sem ugotovil, da mi je res dosti pomenila in to ime se mi je zdelo najbolj primerno, da me spominja nanjo," pove.

Prva etapa se je začela na Floridi

"In potem sem spoznaval barko, šel z jadrnico do Bahamov, Kube, Mehike, Gvatemale. To je bila prva ruta, prva etapa," opisuje. Nato je Tereza ostala v Gvatemali, sam pa se je vrnil nazaj v službo in varčeval denar za drugo etapo. V Gvatemali se je vkrcal na Terezo in z njo nadaljeval do Hondurasa in naprej do Paname.

Tretja etapa ga je vodila od Paname do Kolumbije in nazaj v Slovenijo. Prvotni plan je sicer bil, da bo jadral do Avstralije, a je to idejo nato opustil. "Mislil sem, da želim samo potovati in spoznavati ljudi in da bodo oni zadovoljili potrebo po človeški bližini. Ugotovil sem, da so ti odnosi lepi, ampak preplitki. Včasih se imaš fajn, je fantastično, ampak potem moraš iti stran, moraš naprej, ker je takšno življenje na jadrnici. Nikjer ne ostaneš. In začel sem čutiti bolečino, ko sem zapuščal ljudi. Naveličal sem se, da ljudje pridejo in grejo," opisuje glavni motiv, ki ga je spodbudil, da se vrne nazaj domov.

Težko je bilo tudi slovo od domačinov malih vasic po Gvatemali in Panami, Indijancev, ki so bili od začetka zelo zadržani in mu niso zaupali. "Ko pa so me sprejeli in sem se jaz navadil na njihovo 'nedolžnost', je bilo težko oditi. Samo dva takšna slovesa sta bila dovolj, da nisem želel več tega doživljati," nadaljuje.

Tereza v izolski ladjedelnici

Leta 2020 se je ustalil na Obali in dve leti v ladjedelnici prenavljal Terezo. Jadrnica, ki je videla pol sveta, je zdaj namenjena turističnim prevozom v okolici. "V meni je želja, da ljudem pokažem, kaj sploh je jadrnica. Mislim, da je jadranje v Sloveniji premalo poznano, ker nimajo vsi denarja, da si lahko kupijo jadrnico in ker enostavno ni moderno. Delam na tem, da bi ljudje izvedeli še nekaj več, da lahko vidijo, kako jadrnica dela, kaj pomeni, ko se odmakneš od obale, kako lepo je, kakšen je ta občutek. Rad bi vozil ljudi tukaj naokoli in se spominjal svoje babice," opisuje.

"Narava je neizprosna"

Svoj podvig opiše tudi kot "duševno potovanje". Na poti se je naučil marsikaj o odnosih – denimo, da mu odnosi s tujci ne ponujajo dovolj. "Glavna ugotovitev je bila, da sem takšen, da potrebujem fiksne odnose," pove.

Naučil pa se je tudi spoštovanja do narave in do njenih zakonov. "Človeka se lahko zmanipulira, da naredi tisto, kar hočeš, naj bo to zavestno ali nezavestno, pošteno ali nepošteno, človeka lahko prepričaš, da ti pomaga ali pa da ti služi. Ampak narave ne boš. Narava je nemilosrdna in ne bo se te usmilila, tudi če jo prosiš. To je bila zame šola, ki je človeku koristna. Meni dosti pomaga, da sprejmem življenje takšno, kot je, s šoki in težavami," ugotavlja.

Naveličan vsega nasedel na koralah

Znašel se je tudi v situaciji, ko je z jadrnico nasedel na koralah – takrat bi lahko ostal brez barke, lahko bi se raztreščila, pravi. "Bilo mi je zelo težko, ker dve noči nisem spal in sem v bistvu zaspal na nogah, naslonjen. Govoril sem si, kaj mi je bilo tega treba, naj gre vse k vragu in brigalo me je za vse, naj vse propade. In 15 minut po tem se je zgodilo to, da sem nasedel na koralah. Obupaval sem, jezil sem se in potem se mi je to zgodilo, kot da bi iskal nesrečo," pravi in dodaja, da je bila to zanj lekcija. "Ne moreš biti jezen na vse druge, niti na sebe. Moraš poiskati način, kako to popraviti."

Naivna ideja, ki ga je vodila na pot

Mu je duševno potovanje prineslo preporod? "Ne čisto dokončno, potreboval sem še nekaj časa, da se je vse skupaj usedlo. Mogoče se tudi še ni dokončno. Je pa bilo to potovanje orodje, da sem lahko razumel določene stvari. In je spremenilo moje življenje. Jaz sem hotel nekaj naivnega – da bo življenje samo sreča. Skozi to potovanje pa sem ugotovil, da je bila to naivna ideja. Mislil sem, da se bom rešil s tem, ko bom šel na potovanje. Ugotovil pa sem, da se življenje ne obrne kar naenkrat. In ne glede na to, kje si in kaj počneš, vedno obstaja ta notranja pot," pravi.

Tistim, ki morda danes doživljajo podobno, kot je, preden se je odpravil na popotovanje, doživljal sam, polaga na srce: "Nekaj je treba narediti, če želiš rešiti samega sebe, preden je prepozno. Če začneš neko pot in če delaš naprej, si na poti, potem boš nekaj tudi dosegel. Če ne narediš nič in misliš, da se bo samo spremenilo, pa se lahko zgodi, da tega na neki točki ne bo več možno popraviti. Ni treba čakati do zadnjega."