"Zobobol ne pozna delovnega časa. Človek si ne more izbrati, ali ga bo zob začel močno boleti v ponedeljek dopoldne ali v soboto zvečer. Naš zdravstveni sistem pa danes to razliko žal pozna zelo dobro," opozarjata poslanca Meira Hot in Damijan Bezjak Zrim v poslanskem vprašanju, ki sta ga naslovila na ministra za zdravje Mateja Ostrca.

Po njunih navedbah veljavna ureditev določa, da se zobozdravstvena dežurna služba ob sobotah, nedeljah in praznikih izvaja na devetih lokacijah po Sloveniji. V Ljubljani, Celju, Kranju in Mariboru je zagotovljena med 8. in 13. uro, v Kopru, Slovenj Gradcu, Murski Soboti, Novi Gorici in Novem mestu pa med 8. in 12. uro. Poslanca opozarjata, da je tako pomoč ob koncih tedna in praznikih skoncentrirana na devet krajev ter omejena na nekaj dopoldanskih ur.

Po koncu dežurstva pa po njunih navedbah za paciente z akutnimi težavami, ki ne potrebujejo bolnišnične oziroma oralno-kirurške obravnave, organizirane javne zobozdravstvene službe ni. "Če človeka v soboto popoldne ali zvečer začne močno boleti zob, če se mu odlomi zob ali nastopi druga akutna zobozdravstvena težava, zaradi katere potrebuje zobozdravnika, vendar njegovo stanje ni takšno, da bi zahtevalo bolnišnično obravnavo, ima zelo malo možnosti," sta zapisala.

Pacient lahko po njunih navedbah počaka do naslednjega termina dežurne službe oziroma do delovnega dne ali poišče zasebnega izvajalca, če ga ta lahko sprejme in če si lahko samoplačniško storitev privošči. "V praksi smo tako ustvarili praznino med redno zobozdravstveno dejavnostjo in bolnišnično obravnavo najtežjih primerov. V tej praznini pa ostajajo pacienti z bolečinami in drugimi akutnimi težavami, pri katerih je zobozdravstvena pomoč potrebna, a je javna služba v tistem trenutku preprosto zaprta," opozarjata poslanca.

V Ljubljani ponoči obravnavali povprečno deset pacientov

Kot posebej zgovoren primer izpostavljata Ljubljano in nekdanjo nočno zobozdravstveno ambulanto, ki je delovala od leta 2002 in paciente sprejemala med 21. in 4. uro. Po podatkih, ki jih poslanca navajata v vprašanju, je ambulanto leta 2019 obiskalo povprečno deset pacientov na noč. Ob začetku epidemije covida-19 leta 2020 so jo zaprli, po koncu epidemije pa se ni več odprla.

"To kaže, da potreba po takšni storitvi ni zgolj teoretična. Deset pacientov na noč samo v Ljubljani pomeni več tisoč obravnav na leto. Danes morajo ljudje, ki se znajdejo v primerljivi situaciji, pomoč iskati drugače," poudarjata.

Ob tem odpirata tudi vprašanje geografske dostopnosti. Medtem ko je za nekatere prebivalce najbližja dežurna zobozdravstvena ambulanta oddaljena le nekaj minut, morajo drugi do nje prevoziti več deset kilometrov. "Ko se teh nekaj ur dežurstva konča, pa razlika med posameznimi deli države postane še izrazitejša zaradi različne dostopnosti zasebnih izvajalcev," sta zapisala.

"Ne pričakujeva, da bo v vsakem zdravstvenem domu celo noč sedel dežurni zobozdravnik"

Hot in Zrim od ministra ne zahtevata uvedbe nočnega zobozdravnika v vsakem zdravstvenem domu, temveč razmislek o regionalno organizirani mreži, ki bi pacientom zagotavljala pomoč tudi zunaj sedanjega časa dežurstev. "Ne pričakujeva, da bo v vsakem zdravstvenem domu v Sloveniji celo noč sedel dežurni zobozdravnik. Meniva pa, da je upravičeno, da država organizira mrežo, v kateri bo pacient tudi ponoči, ob koncu tedna ali prazniku vedel, kam se lahko obrne in bo tam v razumnem času dobil zobozdravstveno pomoč," sta poudarila.

Ministra zato med drugim sprašujeta, kako ministrstvo ocenjuje sedanjo dostopnost dežurne zobozdravstvene službe, koliko pacientov je v zadnjih treh letih obiskalo posamezne dežurne ambulante in na podlagi katerih strokovnih, kadrovskih ter finančnih meril je bilo določenih sedanjih devet lokacij. Zanima ju tudi, ali je ministrstvo analiziralo, koliko kilometrov oziroma časa prebivalci posameznih območij potrebujejo do najbližje dežurne zobozdravstvene ambulante ter ali nekajurno dopoldansko dežurstvo na devetih lokacijah ocenjuje kot zadostno.

Bi lahko uvedli neprekinjeno regionalno dežurstvo?

Eno ključnih vprašanj se nanaša na možnost uvedbe neprekinjene dežurne zobozdravstvene službe na regionalni ravni oziroma drugačnega modela, s katerim bi bila zobozdravstvena pomoč ponoči dosegljiva v razumnem času in na primerni razdalji. Poslanca ministra sprašujeta tudi, ali je ministrstvo že izračunalo, koliko bi takšna mreža stala in koliko kadra bi zahtevala ter ali bo ob prihodnjih spremembah programa storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja predlagalo razširitev sedanjega obsega zobozdravstvenega dežurstva.

Svoje vprašanje zaključujeta z opozorilom, da bi moral javni zdravstveni sistem pacientu z akutno zobozdravstveno težavo omogočiti jasen odgovor, kam naj se obrne po pomoč. "Meniva, da od javnega zdravstvenega sistema ni pretirano pričakovati, da človeku z akutno zobozdravstveno težavo ponudi jasen odgovor na preprosto vprašanje: kam naj grem po pomoč?" Po njunem mnenju je danes odgovor na to vprašanje prepogosto odvisen od okoliščin, na katere pacient nima vpliva: "Danes je odgovor na to vprašanje prepogosto odvisen od tega, kateri dan je, koliko je ura, kje človek živi in ali si lahko privošči zasebnega zobozdravnika."