S tem, ko je ta najvišja ustavna institucija v državi potrdila, da so vsa določila zakona, ki uvaja pravico do pomoči pri samomoru in evtanaziji, v skladu z ustavo, se bo Francija pridružila Nizozemski, Belgiji, Švici in Kanadi, kjer neozdravljivo bolnim odraslim omogočajo prostovoljno končanje življenja.

Ustavni svet je odločitev objavil potem, ko je francoski parlament po več kot dveh letih razprav in amandmajev 15. julija podprl zakon o pravici do pomoči pri umiranju, ki bo neozdravljivo bolnim odraslim ob strogo določenih pogojih omogočil prostovoljno končanje življenja.

Odločitev ustavnega sveta pomeni zmago za francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je sprejem zakona obljubil ob izvolitvi za drugi mandat leta 2022.

Pravico do prostovoljnega končanja življenja bodo po zakonu imeli odrasli francoski državljani in bolniki z dolgoletnim prebivališčem v Franciji z "resno in neozdravljivo boleznijo v napredovalni ali terminalni fazi". Trpeti bodo morali zaradi bolečin, ki se ne odzivajo na zdravljenje. V primeru, da se bo bolnik odločil, da se ne zdravi ali pa bo zdravljenje prekinil, bodo morale biti bolečine po njegovem mnenju neznosne.

Zdravnik bo odgovoren za preverjanje upravičenosti bolnika, preden bo komisija ocenila, ali so kriteriji izpolnjeni. Končno odločitev bo sprejel samo zdravnik, pacient pa bo lahko svojo privolitev kadarkoli preklical. Pacient bo nato sam zaužil smrtonosno snov. Če tega fizično ne bi zmogel, bi mu lahko pomagali zdravnik ali medicinske sestre.

Ustavni svet, ki je potrdil zakon v celoti, je ob tem ugotovil, da je treba nekatere določbe pojasniti. Med drugim je treba pojasniti t.i. klavzulo o ugovoru vesti, ki zdravstvenim delavcem omogoča, da zavrnejo sodelovanje pri postopku. V tem okviru so priznali pravico zasebnim zdravstvenim ustanovam, da pod določenimi pogoji zavrnejo izvajanje pomoči pri umiranju v svojih prostorih, poroča francoski dnevnik Le Monde.

Predlog zakona je v državi vzbudil veliko pomislekov. Nasprotovali so mu številni konservativni politiki in drugi kritiki na čelu s katoliško cerkvijo. Za številne pa pomeni eno najpomembnejših tovrstnih družbenih reform, odkar je Francija leta 2012 dovolila istospolne poroke.